Da je eden izmed razlogov za ta molk nedvomno strah pred maščevanjem vpletenih, ni dvoma, saj se sicer te knjige zelo dobro prodajajo in je torej interes javnosti velik. Ta strah seveda nikakor ni neutemeljen, grožnje tistim, ki spregovorimo ali pišemo kritično o stranki, so na dnevnem redu že leta, najpogostejše vprašanje dobronamernih pa: Vas ni strah, da se vam kaj zgodi? Da te grožnje zares lahko meso postanejo, dokazujejo tudi odvita kolesa na avtomobilu in nesreča na morju nekdanjega poslanca Rudolfa Mogeta, ki je skušal priti orožarski aferi do dna, o čemer je govor tudi v zadnji knjigi.

A poleg strahu je razlog za medijski molk še eden: specifika teme je novinarjem, ki se z njo niso ukvarjali od začetka, zaradi množice imen, ustanov in podatkov skoraj neberljiva, medtem ko tisti, ki so v preteklosti to počeli, tega iz različnih razlogov ne počnejo več. Med razlogi, ki jih navajajo, je najpogosteje tisti, da so o tem obširno pisali že pred leti in da je zadeva pravno zastarala. Med razlogi, ki jih ne navajajo na glas, je tudi dvom, ali sta avtorja dodala kaj novega in po najvišjih poklicnih standardih.

Glede pomisleka, ali ima smisel "pogrevati" nekaj, kar ne more več imeti pravnih posledic, je odgovor jasen: pravnih morda ne več (četudi so na primer na Hrvaškem nedavno za tovrstna dejanja odpravili zastaralni rok in bodo zadeve znova odprli), etične posledice pa ima ta mati vseh afer tako rekoč dnevno; navsezadnje je Patria prinesla že drugo nadaljevanko. Kot je na predstavitvi knjige povedala Spomenka Hribar, pri prodaji orožja ni šlo le za osebno korist, denar je bil namenjen tudi osvojitvi oblasti. O tem, da naj bi denar šel tudi "za stranko", "for the party", je o zadnji orožarski aferi na zaslišanju govoril tudi podkupovanja obtoženi finski predstavnik Patrie. Predvsem pa ima ta etična razsežnost še eno, za družbo morda najbolj uničujočo razsežnost, to pa je občutek, da se zadeve ne razčistijo, da torej ta država, predvsem njena policija in pravosodje, temelji na prikrivanju in zaščiti oblastnikov.

V orožarski aferi namreč ni šlo za kakšno običajno kriminalno združbo, ki bi ilegalno kovala vojne dobičke iz tuje nesreče, ampak za voljene predstavnike ljudstva, ki naj bi delovali ravno tako ilegalno, a v imenu države, torej v imenu vseh nas; tudi tako, da Hrvatom in Bosancem, ki so bili sredi najhujše vojne, nekajkrat plačanega orožja sploh niso dobavili. S tem so na grozovit način zlorabili voljo slovenskih državljanov, da pri obrambi pomagamo republikama, ki sta bili pod embargom in se sami nista mogli braniti.

Gre torej za sodobno zgodovino in njeno ponovno branje v luči novih dokumentov, ki poteka tudi na Hrvaškem in v BiH. Tukaj je treba uporabiti enak vatel kot v zvezi z drugo svetovno vojno in dogodki po njej: stvari je treba razčistiti. A ne na način, kakor se ta razčiščevanja o dogodkih izpred šestdeset let uporabljajo danes. Treba jih je razčistiti, da bi tudi tokrat ugotovili, v kakšni meri so politiki izvrševali voljo državljanov, jasno izraženo na mnogih ravneh, v kakšni meri pa so krojili državo po svoji meri in v svojo korist. Dvajset let po osamosvojitvi je vsaj nekaj na dlani, tako kot je bilo to jasno dvajset let po vsaki vojni: heroji niso vedno brezmadežni in družba bolj kot njihovo poveličevanje potrebuje krepko dozo realnosti, pa četudi grenko, ker je le tako mogoče naprej.

Realnost, ki jo knjige V imenu države prinašajo in ki jim je ne odrekajo niti najbolj ogorčeni kritiki (ki so vsebino zadnje knjige začuda poznali, že preden je izšla), pa so nešteti neuradni in uradni dokumenti, ob katerih se ježi koža in ob katerih celo popolnoma nejevernemu Tomažu postane jasno, da je šlo za neverjetne razsežnosti kriminala. Že samo vsi ti dokumenti, izjave prič pod prisego o kupih izginule gotovine, skladiščni in transportni seznami pošiljk, denar v tujini, uradne ocene pooblaščenih oseb, že samo vse to zbrano gradivo kaže razsežnosti zadeve: po uradnih ocenah logistike na obrambnem ministrstvu je bilo po izjavi Jelka Kacina, ki je na obrambnem ministrstvu nasledil Janšo, odprodano orožje na Hrvaško in v BiH vredno 140 milijonov mark. Ministrstvo naj bi za slabo petino zneska kupilo nafto. Kje je razlika, ne ve nihče.

O dogodkih gotovo obstaja še veliko za zdaj neodkritih dokumentov, pa tudi prič, med drugim o tem nedvomno veliko vedo še številni uradniki in drugi navzoči pri transferjih, pa seveda tudi tedanji in (nekateri še sedanji) politiki, ki vsi za zdaj še molčijo, morda, ker ne verjamejo, da bo zadeva zares kdaj pojasnjena, ali ker se bojijo, morda so imeli tudi sami kakšno korist, morda nimajo materialnih dokazov (veliko gradiva je še vedno označenega kot strogo zaupno), morda iz nemoči ali osebnih frustracij, ker so bili na neki način udeleženi, četudi nedolžni, morda pa iz politične presoje, da je bolje zadevo pustiti pod preprogo. Kakor koli že, prej ali slej pride vse na dan. Kdo bi to bolje vedel kot mi, ki živimo v času permanentnih reinterpretacij o dobrih in zlih?

O interpretaciji in povezavah posameznih dogodkov, ki sta jo podala avtorja, bo gotovo še veliko razprav, tako kot tudi o tem, ali jima želja po berljivosti, zaradi katere sta nekatere dogodke "dramatizirala" in se s tem odmaknila od najbolj dosledne faktičnosti, ne bo prinesla obilice "dramatizacij" vpletenih. Toda vsega, kar sta našla in dodala že prej objavljenim člankom in knjigam drugih avtorjev, javnost ne more spregledati, gora zbranih in objavljenih dokumentov je enostavno prevelika, da bi si lahko pri zdravi pameti še zatiskali oči pred tem, da je šlo, v našem imenu, za nekaj strašno mračnega.