Mene je vendarle presenetilo, da se v tej zvezi nikoli ni oglasil tisti del tedanje civilne družbe, ki je že takrat glede tega slogana imel "ločeno mnenje": v tistem delu civilnodružbenih gibanj in alternativne umetnosti, ki so se zavzemala za več demokracije, za demilitarizacijo, za odpravo mej in več človekovih pravic, za pravice istospolnih, za intelektualno, kulturno in umetniško odprtost v med-narodno in mednarodno, v ne-lokalno, je ta slogan veljal za obupno domačijskega, za točno nasprotje tega, za kar smo se zavzemali. Res je, da je bil sproduciran kot turistično orodje, a tudi kot tak je bil trapast: tisti obupni svojilni zaimek "moja" vsekakor ni zvenel kot vabilo morebitnim tujim turistom, ampak bolj kot svarilo: pazi, tole je moje. In tista "dežela" - ne ga srat, lepo prosim, hoteli smo, da padejo meje, hoteli smo modernizacijo države, hoteli smo nove temelje sodelovanja, ne pa da bo vsak samozadovoljno jodlal na "svojem" holmcu! In ravno zato je slogan tudi takoj dobil politične konotacije in jasno sporočilo "nenašim" in "nedeželanom", kar je pokazal idrijski pretep med domačini in delavci iz južnih republik kmalu po začetku oglaševalske akcije. Kot izključujočo so to "mojo deželo" razumeli tudi v ostalih republikah, spomnim se prijateljev iz Hrvaške, ki so z obilico zabave takoj skovali svojo turistično inačico: Hrvatska, moja deželo! (Ni minilo dolgo, ko ji je Tuđmanova politika dodala: Slovenci, ostanite doma!) In v resnici je prevod zelo pogosto dober test za preverjanje sporočila: Deutschland, mein Land, La France, mon pays, England, my country… hm, ne zveni ravno gostoljubno in tudi prav bistro ne, kajne?

To, da je toliko ljudi takrat tako naivno posvojilo slogan, le kaže na to, kako slabo je bila takratna širša slovenska družba, vznesena na krilih obetajočih se sprememb, senzibilizirana za lastna nacional(istič)na pretiravanja, kako je sebe percipirala kot dobrohotno kmetičko, tam nekje na deželi, mlekarico, ki prepeva o mojih planincah, nacionalizem pa pripisovala le "onim" na jugu. Tudi zato, ne le zaradi perverznosti politične klike, se je le nekaj let kasneje ta prijazni domačijski patriotizem odzrcalil kot največja sramota nove države - kot izbrisani. Tako kot se nam danes vrača tista "dežela": namesto da bi zares postali država, smo dežela, ki hodi vse bolj po rakovo, iz obetane države se vse bolj spreminjamo v provinco, kjer se vse ureja po domače, med prijatelji, in proti sovragom, ti so vedno Drugi, niso "moji", ne etnično, ne ideološko, ne kulturno. Pravo in pravila igre so na deželi podrejena Očakovim interesom in navodilom, so zgolj pripomoček, ki se ga potegne na plano, kadar politiki uprizarjajo igro "naša država", pri čemer imajo v mislih "njihovo", ne našo skupno. Vladajo nam deželne mentalitete in mediokritete, ki določajo vse, od tega, kaj smete gledati na televiziji, do tega, koliko družboslovja ali kulture vam bodo še dopustili.

Zaradi vsega tega se mi dejstvo, da bo slogan zdaj oglaševal klobase, ne zdi nič tragičnega: nastal je kot marketinška domislica, ki očitno ni znala predvideti družbenih implikacij, in v marketing se je povrnil. Tisto, kar je v tej zgodbi, ki je pravzaprav samo zgodba o tem, kdo naj bi za slogan tudi v drugo pokasiral, skrajno neokusno, pa je poskus vpletenih, da bi to sporno domislico povzdignili na raven poezije. Tako ti gospod Klančnik, strokovnjak za turistični marketing, slogan najprej razglasi kar za kulturno dediščino, nato pa pribije: "To, da so jo prodali, je enako, kot če bi prodali pesniško zbirko Toneta Pavčka."

No, tukaj pa je šla neokusnost definitivno čez mejo. Marketinška stroka je, ne vem točno, kdaj, samo sebe razglasila za "kreativo", kot bi ravno ona od vseh človekovih dejavnosti posedovala sveti gral ustvarjalnosti, kot bi ne bi bila glavni motor slaboumnega kapitalističnega spodbujanja in ustvarjanja ponorele potrošnje, kot bi ne imela nič pri nepotrebnem kopičenju robe ("Kupite danes!"), ne pri razrušeni samopodobi ljudi ("Z operacijo prsi do srečnega partnerstva!"), ne z obsedenostmi s higieno ("Preženimo bakterije!"), ne s popredmetenjem ljudi, z zavajanjem, lažmi, okoljskim in mentalnim onesnaževanjem. Vsa ta "kreativa", vzorčni primer družbene neodgovornosti, v kateri je ustvarjalnosti, tako kot na mnogih drugih področjih, morda za odstotek, se je za kreativno pokazala samo na enem področju, pri zaračunavanju, pri bogatenju "kreativcev", ki smo mu bili priča desetletja. In zdaj bi rada zasedla še mesto poezije.

Očitno je po njihovem tudi Tone Pavček sedel, malo tuhtal, napisal en stih, ga poslal na založbo in pokasiral toliko, kot delavec v mesecu dni ne zasluži. A zakaj je potem nešteto marketingarjev, ki se kopljejo v denarju, pa niti enega samega bogatega pesnika v "tisočletni" slovenski zgodovini?

In da, tudi Pavček je govoril o deželi, v leta 1988 izšli zbirki Goličava je zapisal: "Lepa je moja dežela. Lepa do muke." A to je le eno izmed premnogih intimnih pesnikovih občutij, ki imajo tudi drugo plat: "A moja dežela spi,/spi, kot spijo po veselici:/ omamljeni, s hrbtom proti resnici,/zakrivajoč si oči." V pravi poeziji, ki pa pomeni ustvarjalnost brez pogodbe, namreč ni prostora za rokohitrske apologije in ne za simplicistično idilo, poezija je skrajna napetost znotraj malo besed, ki povedo izjemno veliko, ki razmišljajo o človeku, ne o turizmu ali nacionalizmu: "Ni več besede v nas./ Gluhota kriči ko kazen:/ iz mita smo sestopili v čas/ do okamenelosti prazen."

"Spraznjenost sedi za mizo", to so, s Pavčkovimi besedami, ti novodobni "branitelji" kulturne dediščine, ki prodajo slogana primerjajo tudi z bordelom v Nuku; za katerega sicer še nikoli niso dvignili svojega "kreativnega" glasu.