Finski šolarji se, kot je znano, v mednarodnih raziskavah znanja redno uvrščajo na sam svetovni vrh, pravzaprav so v Evropi skoraj edini, ki lahko v znanju popolnoma enakovredno tekmujejo z azijskimi (šolskimi) tigri - Južno Korejo, Singapurjem, Hongkongom, Japonsko. Ko rečemo "v znanju", to ne pomeni le, da obvladajo veliko procedur in podatkov, to pomeni tudi, da zna zelo visok delež finskih šolarjev uspešno rešiti kognitivno najbolj zahtevne naloge, kritično sklepati in poiskati izvirne rešitve. Kar je natanko tisto, kar potrebujemo v postmoderni družbi. In vendar delajo manj domačih nalog kot vrstniki v mnogih evropskih državah, v šolo začnejo hoditi šele s sedmim letom, med poukom pa se lahko "nedisciplinirano" bašejo s sendvičem (videno na lastne oči), česar učitelji v Južni Koreji najbrž ne bi prenesli. Da o Sloveniji ne govorimo.

Prva "skrivnost" finskega čudeža so visoko izobraženi, visoko motivirani in dobro plačani učitelji, neutrudno razlaga Sahlberg. Poprej so seveda ustrezno selekcionirani. Finske fakultete, ki izobražujejo učitelje, vzamejo le vsakega desetega kandidata. Druga "skrivnost" finskega šolskega sistema ima po Sahlbergovem mnenju največ opraviti z načeli, ki jih Janševa vlada te dni z užitkom trga na drobne kosce, po vseh resorjih, in odnaša v eko smetnjak zgodovine - z enakostjo, socialno pravičnostjo in avtonomijo. Minister Gorenak je na primer te dni v smeti odnesel pravico do pokojnine, ki da je "privilegij, ne pravica". Sahlberg kot eno od največjih primerjalnih prednosti finskega šolskega sistema izpostavlja dejstvo, da je prav vseeno, v katero (javno) šolo hodi finski šolar in iz kakšne družine prihaja: v vsaki šoli bo lahko ne glede na socialni status in izobrazbo staršev dobil enako znanje. Socialne razlike torej izravnavajo, kolikor je to mogoče. Ker je pravično in dobro za družbo v celoti. Učitelji so pri tem maksimalno svobodni oziroma avtonomni.

V Sloveniji smo za razliko od Finske že zdavnaj posvojili kapitalistično mantro o odrešilnosti šolske tekmovalnosti in konkurenčnosti ter nekakšni neizogibni neenakosti, zaradi česar je pri nas dosežena izobrazba močno odvisna od izobrazbe staršev, med manj in bolj razvitimi regijami pa so v Sloveniji takšne razlike kot med Nizozemsko in Marokom. Bivši minister Lukšič je nad kristalno jasnimi ugotovitvami raziskav, ki to plat našega šolstva razkrivajo že leta, v glavnem le zmigoval z rameni. Še bolj prazno je govoričenje o avtonomiji, tudi Turkovo. Novi minister se ni niti še dobro usedel na superministrski stolček, ko je že učiteljem z dekretom omejil avtonomijo in pedagoško svobodo. Spomnimo: pred referendumom je učiteljem kar z okrožnico ukazal, naj se izogibajo temam, ki so povezane z družinskim zakonikom. Kot da učitelji ne bi znali sami presoditi, kako program oziroma pouk izpeljati tako, da šole ne bodo spreminjali v politični oder. Za razliko od ministra, ki tega res ne zna. Kakor koli, izobraževalni trendi, ki jih v teh dneh s tako imenovanimi ukrepi za uravnoteženje javnih financ betonira minister Turk, bodo sedanje slabo stanje, ko nekateri znajo veliko, drugi pa šolo zapuščajo funkcionalno nepismeni - tudi sicer so naši šolarji v bralni pismenosti hudo podpovprečni - spremenili v trden sistem.

Poskusimo si najprej predstavljati šolo po implementaciji predlaganih ukrepov. Zaradi brezposelnosti in še dodatno zmanjšanih družinskih prihodkov, okleščenih za študentske bone, subvencionirane malice, razne dodatke, pa zaradi nedostopnih postelj v negovalnih bolnišnicah in domovih za ostarele ter vsakovrstnih kriznih patologij - se bodo družinske razmere v povprečju še poslabšale. To po ugotovitvah strokovnjakov vodi v okrepljeno obolevanje, povzroča še več depresivnosti, agresivnosti in (samo)nasilja. Atenski inštitut za psihično zdravje je to plat krize izmeril z raziskavo, opravljeno lani med februarjem in aprilom. Po tej raziskavi se je dramatično povišalo število primerov psihičnih in fizičnih bolezni (zlasti bolezni srca), depresija je dosegla epidemične razsežnosti, posledično pa je skokovito narastlo število samomorov. Samo leta 2009 naj bi se število teh v Grčiji povečalo za četrtino, v prvi polovici lanskega leta - ta podatek je javno potrdil grški minister za zdravstvo - pa za 40 odstotkov. Pričakovati je torej, da bo šola v prihodnje imela še veliko zahtevnejše naloge pri ohranjanju duševnega in telesnega zdravja otrok, kot jih je imela doslej. In kaj stori vrli minister Turk?

Pričakovali bi, da bo predlagal ukrepe, ki bi okrepili socialno funkcijo šole, s čimer bi pripomogel, da bi otroci z manjšimi poškodbami prebrodili to obdobje. Ali da bo šolo - tako kot nemška vlada - izpustil iz odpovedovalnih ukrepov. Minister Turk, ki je sociologijo in psihologijo najbrž sovražil že v otroških letih, se je raje odločil za nasprotno: storil bo, kot kaže, vse, da učitelje spremeni v sovražnike in da bodo ti, ponižani, razžaljeni in disciplinirani, dokončno obupali nad učenci, sistemom in tako želeno kakovostjo. Misliti bodo namreč morali na lastno preživetje: kako v prepolnih razredih ohraniti že tako omajano avtoriteto, kako se boriti proti naraščajoči agresivnosti otrok, kje dobiti službo, ko jih bo zaradi zaostrenih normativov in standardov oblast naštela preveč, in kako nadomestiti odvzeti del plače. Za slovenske učitelje je - tako kot nekoč - bolje, da se sploh ne poročijo: kdo pa bo hotel snubca, ki ima (kot začetnik) le dobrih 200 evrov več, kot znaša minimalna plača.

Svetovalne delavke, ki so še posebno na udaru, so, na primer, tisti šolski kader, ki (lahko) najbolj kompetentno prepozna in ublaži stiske šolarjev. A za ministra Turka so le strošek. Priporočila OECD, ki jih, kot vse kaže, namerava izvesti do zadnje črke, so očitno pomembnejša kot zdravje te družbe in razvojne moči dobrega vzgojno-izobraževalnega sistema. Priden, priden, bodo rekli v Parizu. Vse možnosti imamo torej, da za dolgo postanemo država tistih, ki bodo lahko uresničili svoje potenciale - če ne v javnih pa v zasebnih šolah, in tistih, ki te možnosti ne bodo imeli. Že zdaj, s poceni boni, študentskim delom in "razkošnimi" subvencijami bivanja v domovih, mnogi ne zmorejo stroškov šolanja. Trendi so jasni: postali bomo država izobraženih elit, morda še višjega srednjega sloja, in neizobražene raje, ki je običajno odličen material za vsakovrstne (politične) manipulacije.

Pasi Sahlberg je na Hrvaškem, preden je tamkajšnja politična elita sklenila, da sama najbolje ve, kako prenoviti šolski sistem, in se mu zahvalila za sodelovanje, za medije povedal, da ga je na Hrvaškem najbolj čudilo, kako zelo sta ministrstvo in birokracija oddaljena od šole in resničnega življenja na terenu. Le kaj bi po teh ukrepih porekel o ministru Turku, lahko le ugibamo.