O vsem tem je bilo veliko videti in slišati minuli teden na festivalu avstrijskega filma Diagonale. Če bi bil tak festival minuli teden v Ljubljani, bi ga minister za kulturo in preostalo na pobudo gospe Novak nedvomno prepovedal, če se seveda ne bi direktor festivala kar sam odločil za samougasnitev. Veliko filmov je bilo namreč posvečenih temam incesta, pedofilije, bigamije, prostitucije, patološke navezanosti mati-sin, ljubezni v starosti in bolezni, ljubezni hedikepiranih (homoseksualnosti ne, ker ta v razvitem svetu pač ne velja več za sporno in torej ni več filmična). Slovenski novinarji so bili kar malo v zadregi, ali s poročanjem ne kršijo pravil referendumske kampanje...

Avstrijski filmarji so izredno angažirani, lotevajo se številnih družbenih tem, lokalnih in globalnih, in to tako v igranih kot dokumentarnih filmih. Pedofilijo so obravnavali kar v dveh celovečernih filmih in v dokumentarcu. Film režiserja Markusa Schleinzerja z naslovom Michael je naletel na nasprotujoče si odmeve že v Cannesu, kjer so ga skorajda bojkotirali, dvome pa je vzbujalo predvsem vprašanje, ali je režiser s tem, ko je pedofila, ki ima v kleti zaprtega dečka (scenarij je navdihnil primer ugrabljene Natasche Kampusch), prikazoval tako dosledno nevtralno, njegovo početje pa tako vsakdanje, razvrednotil in minimaliziral gorje žrtve; deček namreč nekako ostaja v drugem planu. Ta dilema se je pogosto zastavljala ob filmih o nacistih in njihovih žrtvah, ki niso podajali črno-bele slike o dobrih in zlih, kjer so imeli zli tudi simpatično človeško plat.

Vprašanje pedofilije se zaradi vseh teh pomislekov kaže bolj problemsko šele takrat, ko zlorabe, vsaj neposredne, telesne, ni. Prav o tem govori film Tihožitje, ki je bil nagrajen kot najboljši film festivala gotovo zato, ker režiser ni puščal nobenega tovrstnega dvoma: družinski oče se hčerke sploh ne dotakne, ampak se samozadovoljuje ob njenih otroških fotografijah. Ko družina to izve, ga soglasno obsodi, a pred zakonom ni kriv, saj zakon ne more soditi človekovim fantazmam. Če bi jim, bi bila sodišča nabito polna.

Šele preko tega pogleda se problem pedofilije zares odpre: če ni prišlo do kaznivega dejanja, se iz področja sodstva in javne morale, se pravi iz obsodbe in represivnih ukrepov, sodne obravnave in ponekod javnih seznamov obsojenih pedofilov, problem prestavi v psihosocialno sfero.

In problem ima dejansko velike razsežnosti: v Nemčiji, ki je ena redkih držav na svetu s preventivnim programom za pedofile, je registriranih 250.000 ljudi, ki niso bili nikoli v sodnih postopkih, ki torej niso del (medijsko) obravnavnih zlorab, a potrebujejo permanentno pomoč.

Prav tega segmenta se je na tanki meji dobrih namenov in morda nezaželenih posledic po celovečercu Tihožitje Meise lotil tudi v dokumentarnem filmu Razkritje. Skoraj štiri leta je spremljal mladega moškega z ugotovljeno psihiatrično diagnozo pedoseksualec (kar je, kot v filmu pojasni psihiater, znanstveni termin za spolno nagnjenost do otrok, medtem ko beseda pedofilija dobesedno pomeni ljubezen do otrok). Ta mladenič, Sven, je torej pred kamero pripravljen razkriti svoje nagnjenje in težave, ki mu jih to nagnjenje povzroča, četudi se je moralno zavezal, da mu ne bo podlegel. Še več, kot pojasnjuje psihiater, je ravno njegovo javno razkritje poskus obrambe pred lastnimi željami, je javna zaveza, da bo spoštoval nedotakljivost otrok. Zdi se, da psihiater ni prepričan v ustreznost te samostigmatizacije, ki ima v sebi morda celo kanček eksibicionizma, in ne v dolgoročni učinek razkritja.

V štirih letih, kolikor je nastajal dokumentarec, je videti razvojno pot nadvse simpatičnega, bistrega fanta, študenta arheologije v vse bolj nervoznega mladeniča, ki se začne seliti iz kraja v kraj, katerega tiki so vse pogostejši in ki na neki zelo dvoumen način preizkuša svojo etično trdnost ob otrocih v svoji okolici, namesto da bi se izogibal skušnjavi. Sven ves čas hodi po legalnem ozemlju, ki ga imajo na voljo internetna združenja pedofilov, se pravi nič otroške pornografije, ampak le splošno dostopne fotografije in filmi z otroki (in kako radi starši razkazujejo svoje otroke na facebooku in drugje), kampiranja v družinskih kampih, neuspešni poskusi preusmeritve v homoseksualnost. A zdi se, kot bi ga trgali dve nasprotujoči si silnici, boj proti pedoseksualnemu nagnjenju in hkrati neki prikriti, gemblerski boj za njegovo ohranitev, ki jo očitno razume kot identitetno črto, brez katere bi njegova osebnost izgubila temelj. Ob premnogih pojasnilih, kako živeti z nagnjenjem, ki je obsojeno na neuresničenje ali na zlorabo, je tudi radikalna možnost prostovoljne kastracije (ki jo sicer nad pedofili nasilno izvajajo nekatere nerazvite države), s katero se človek odpove vsakršnemu spolnemu življenju. A tudi ta težave ne reši do konca, kot mu pojasnjuje neki starejši gospod, ki se je zanjo odločil, da bi zmanjšal napetost in možnost zdrsa.

Vprašanje je seveda, od kod toliko pedoseksualnosti - ali pa gre morda za to, da je zdaj le bolj vidna in sankcionirana, prej pa je veljala, kot je rekel naš gospod Rode, za - "avanturo"? Trenutno v stroki prevladuje mnenje, da gre za psihosocialne razloge, za ljudi, ki so bili sami v otroštvu zlorabljeni, za nevrotične in druge motnje, v vsakem primeru za zelo zapleten klobčič osebnih dejavnikov. V Razkritju je najbolj tragičen ravno prizor Svenovega pogovora s starši. Mama, o kateri Sven v nekem drugem prizoru pove, da ga ni nikoli pestovala in mu izkazovala nežnosti, ves čas ponavlja le, kako je sin nalašč puščal dnevnik z izpovedmi v njenem dosegu. Oče, še bolj distanciran, na neki strašljivo odtujen, pedagoški način sinu poudarja, kako mu je pripravljen stati ob strani, četudi vse na njem, drža, glas, položaj v sobi, priča o nasprotnem. On, sin, s krčem na obrazu gleda v prazno, z izrazom človeka, ki ne ugovarja, le čaka, da bo vsega konec. Da bo šel od tod in živel po svoje. Ne vem, kaj si Sven misli o pravici do očeta in matere.