Moramo se sprijazniti z nesrečnim dejstvom, da zahodna civilizacija ne zna več upravljati lastnega bogastva in se je odločila vse zapraviti na čim bolj neumen način. Uspešno se zgleduje po vzhodni Evropi, ki se je tega spomnila dvajset let pred njo. Enega pa nam ne morejo vzeti. Dejstva, da je to edina razvita civilizacija na svetu, ki zna okupirati nerazvite države z vojskami na ravni armad tretjega sveta. To zmore, ker ima na voljo neomejena tehnična sredstva, najbolj izurjene vojske, najbolj izobražene oficirje in najbolj poklicne vojake na svetu. Bori pa se proti ljudem, ki se komajda znajo podpisati in nimajo denarja niti za nove sandale. Če kaj zahodna civilizacija zna, zna izpeljati spodobno okupacijo revne države z razcapano vojsko.

To zna, ker ima s tem bogate izkušnje iz stoletij vojn. Angleži so z nekaj tisoč vojaki okupirali vso Indijsko podcelino in pol Afrike. Francozi so z bolj skromnimi sredstvi okupirali drugo polovico Afrike in vzeli tisti konec Azije, ki ga Angleži niso marali. Američani so začeli na ozkem pasu na zahodni obali svoje celine in v enem zamahu pobrali vse do Pacifika, tudi tisto, kar so Francozi in Španci mislili, da je njihovo. Od tam so šli samo še naprej. Druga svetovna vojna je bila krona okupacijskih veščin. Zahodna civilizacija je v Evropi okupirala samo sebe. To znamo.

Ali bolje. Tako se je zdelo. Zdaj kaže, da tudi tega ne znamo več.

Prejšnji teden je ameriški vojak v Afganistanu vzel puško, šel v vas, trkal na vrata hiš in postrelil stanovalce. V kratkem času mu je uspelo ustreliti dva ducata ljudi in jih nekaj raniti. Zavezniške enote, ki živijo v velikih trdnjavah za neprebojnimi zidovi, je zagrabila panika. Nekoliko presenečeni so ugotovili, da jih zaradi tega dejanja na drugi strani zidov ne marajo več. V Washingtonu zdaj govorijo o pospešenem umiku iz države in napovedujejo zmanjšanje števila vojakov še za dodatnih 20.000 poleg 22.000, ki jih bodo umaknili do konca letošnjega leta. Okupacija Afganistana drsi v smer, ki je bolj podobna pobegu kot pa urejeni vojaški operaciji. Začelo se je lanskega decembra, ko sem bil v Kabulu.

"To ne bo spremenilo naracije," je bil najbolj čuden stavek, ki sem ga slišal v Afganistanu. Pogovarjala sta se dva oficirja Nata, Nemec in Američan. Stavek je izrekel Američan, Nemec pa je pritrdil.

Prevedeno v jezik civilistov, je to pomenilo, da dogodek, ki je ravnokar pretresel poveljstvo v trdnjavi sredi mesta, ne bo imel vpliva na to, kako pripovedujemo zgodbo o Afganistanu. Ponesreči so ravnokar pobili enoto pakistanske vojske.

Trenutek je bil zanimiv. Sredi decembra je bila vojna v Afganistanu videti urejena in lepa, vojaki so pripovedovali konsistentno zgodbo z dobrim začetkom in nekoliko dolgim zapletom, ki pa je obetal kolikor toliko srečen konec. Talibani so bili v okolici Kabula poraženi, zavezniške vojske pa so na jugu in na vzhodu države čistile teren, kakor se silovitim ofenzivam reče v vojaškem jeziku. Ideja je bila, da bodo do konca leta 2014 Afganistan zapustile vse zavezniške enote, okupacijo države pa bo v svoje roke prevzela afganistanska vojska.

"Rezultat, ki ga želimo doseči na vzhodu, je zmanjšanje uporniških mrež, tako da se bo lahko z njimi ukvarjala afganistanska vojska. Leta 2012 bomo zmanjšali število upornikov, če bo treba, bomo šli za njimi še leta 2013," je zagotovil poveljnik vseh vojsk v Afganistanu general Allen. "Pomembna bosta razmestitev afganistanske vojske in lokalne policije ter razvoj lokalnih uprav na tak način, da bodo ustvarile globinsko obrambo. V figurativnem in dobesednem pomenu. To mora onemogočiti upornike, ki bi lahko še vedno prišli čez mejo. Na vzhodu ne bi smeli več imeti oporišč, ki bi ustvarjali operativno pomembna žarišča. To bomo delali prihodnje leto. Zmanjševali bomo število upornikov, tako da jih bo afganistanska vojska leta 2013 in 2014 sama obvladovala."

To je bila ideja še pred pol leta. Da bi to uspelo, je bilo potrebno sodelovanje Pakistana. Prav ta večer pa je leteča ameriška bojna ladja Spectre na meji s Pakistanom pobila dvajsetino afganistanskih vojakov. General Allen se je opravičil. Pakistanska vlada pa je kljub temu prepovedala prehod oskrbovalnih konvojev čez pakistansko ozemlje in prekinila operativno sodelovanje. Adijo, zaveznik, ki bi lahko nadzoroval prehod talibanov v Afganistan.

Nekaj mesecev za tem sem na sedežu Nata v Bruslju poslušal generale, ki so govorili, da kljub blokadi Pakistana kaže dobro. Celotna teža operacije se je preselila na ustvarjanje zaupanja med nastajajočo afganistansko vojsko in zavezniškimi silami. Zaupanje in sodelovanje afganistanskih vojakov je bilo temelj urejenega prehoda iz okupacije v samoupravo, do katere naj bi prišlo leta 2014. Ko se le ne bi dva tedna za tem vojaki v oporišču Bagram spomnili pobrati afganistanskim zapornikom Korane in jih zažgati skupaj z drugimi smetmi. Afganistanski vojaki so začeli streljati na ameriške vojake, ki so jih še prejšnji dan učili streljati. Opravičil se je predstavnik za stike z javnostjo ISAF Carsten Jacobson, opravičil se je general Allen, opravičil se je tudi predsednik Barack Obama. Afganistanci so bili zadržani, Američani so začeli razmišljati in govoriti o predčasnem umiku. Češ, morda pa česa tukaj res nismo razumeli.

Jeza se še ni polegla, ko se je narednik spomnil svoje osebne težave reševati tako, da je v spalnicah postrelil cele družine. Spet so se vsi opravičili, zvenelo pa je skoraj kot poslovitev. Zdaj že najbolj bojeviti republikanski predsedniški kandidati govorijo, da je Afganistan najbolje čim prej zapustiti in prepustiti lastni usodi.

Po desetih letih okupacije je zahodna civilizacija dosegla to, da jo sovražijo tudi tisti Afganistanci, ki so ji bili devet let naklonjeni. Kdor koli upravlja zahodno civilizacijo, bi se moral zamisliti. Po Iraku in Afganistanu bi bilo dobro narediti premor in vzpostaviti moratorij za okupacijo puščavskih držav. Je zelo drago, koristi pa ni nobene.

Vojna je v vsakem primeru draga. Tudi če zmagaš, boš drago plačal, če izgubiš, boš pa zares drago plačal. Niti Afganistan niti Irak nista videti kot zmaga. Dobili smo vse bitke in izgubili v okupaciji. Morda po tem dvojem res ne bi bilo modro širiti civilizacije še v Iran. Če ne drugega, ima dvajset milijonov prebivalcev več kot Irak in Afganistan skupaj. Ne znamo. Pika.

Pa sploh kdo zna? Da. Turčija že skoraj štirideset let okupira tretjino Cipra, ki je član Evropske unije, pa tega nihče ne opazi.