To bi bila čudovita alternativna zgodovina v Šanghaju bi nastala Little Italy in America Town in medtem ko bi se Italijani, kot se spodobi, med seboj pobijali v belih spodnjih majicah, bi pridni Američani po vsej Kitajski odpirali kemične čistilnice in ameriške restavracije z eksotičnimi jedmi iz hrenovk, hamburgerjev in kečapa če le Kitajska, za razliko od Amerike naših dedov, ne bi imela dovolj svojih "utrujenih in siromašnih".

Sicer pa je to že zdaj fantastična alternativna zgodovina, kajti ni prvič, da je komunističnim oblastem padlo na pamet, da spremenijo Kitajsko v vodilno industrijsko silo sveta. Pred petdesetimi leti je veliki vodja kitajske revolucije Mao Cetung zagnal megaprojekt s konfucijanskim imenom Veliki korak naprej: opirajoč se na isto komparativno prednost kot današnji strategi na številno in poceni delovno silo je sklenil, da bo zaostalo kmetijsko državo spremenil v velikansko jeklarno in kmete čez noč spremenil v kovinarje.

Danes zveni povsem noro, ampak Kitajci so zares zapustili polja in v majhnih zadružnih talilnicah začeli taliti lonce, motike in pluge. Takšno jeklo je bilo seveda katastrofalne kakovosti, zaradi opuščenega kmetijstva pa je katastrofalno upadla tudi poljska žetev.

Naprej je šlo kot v vicu: da se ne bi zamerili velikemu vodji in kompromitirali njegovega genialnega poznavanja ekonomije, so vaški komisarji pošiljali lažna poročila o izjemni letini žit, desetkrat večji kot kdaj prej, in tako je Mao, se razume, te ogromne količine usmeril v izvoz, da vrne dolgove Sovjetski zvezi. Podeželje je tako ostalo še brez tistega malo žita, kar ga je sploh zraslo, za kar so seveda okrivili vaščane, ki da skrivajo žito, in začela so se množična streljanja izdajalcev in kulakov. Ko se je končno razkrila resnica, so pred strelskimi vodi kot izdajalci in kulaki pristali vaški komisarji, toda poti nazaj ni bilo več: čeprav so ljudje stradali, je partija nadaljevala z izvažanjem žita, da bi svetu dokazala veličasten uspeh kitajskih reform.

Minila so tri leta, preden je Mao dojel, da bo Kitajska ostala tako brez žita kot brez jekla in Kitajcev, in končno dopustil, da je Veliki korak naprej potihem zamrl. Njegov projekt bi tako ostal zapisan v zgodovino kot najbolj smešen ekonomski vic vseh časov, če ne bi za seboj pustil štirideset milijonov umrlih od lakote, dvakrat več, kot jih je v vsem svojem življenju pospravil Stalin.

Petdeset let kasneje je megaprojekt kitajskih komunističnih oblasti, imenujmo ga Veliki korak naprej 2, v bistvu enak kot Maov: spreminjanje revne, ruralne Kitajske v vodilno industrijsko silo sveta. Zgodovina je to vedo tudi na Kitajskem učiteljica življenja in tako je tudi taktika zdaj veliko bolj preudarna: namesto da talijo stare lonce in motike v vaških zadružnih ognjiščih, je partija dovolila zasebne "talilnice". To so seveda tiste impresivne megatovarne iz dokumentarcev National Geographica, v katerih se proizvaja dobesedno vse, kar vas obkroža, medtem ko ob kavi, udobno nameščeni v naslonjaču, berete ta tekst, vključno z računalnikom, na katerem ga berete, naslonjačem, v katerega ste se zleknili, in skodelico, iz katere pijete kavo.

Rezultati so zato tokrat nekoliko drugačni: teh ne krojita samo Shenzen, še pred dvajsetimi leti mala ribiška vas, danes pa megapolis s petindvajsetimi milijoni prebivalcev, ali Huaxi, tradicionalna kitajska vas z nekaj sto hišami, dva tisoč prebivalci, sedmimi multinacionalnimi holdingi in nebotičnikom s petinsedemdesetimi nadstropji, ampak tudi neverjetni podatki iz Huruna, neke vrste kitajskega Forbesa, po katerih ima kar sto petinsedemdeset milijonarjev s seznama najbogatejših Kitajcev politično in partijsko funkcijo. Sedemdeset najbogatejših poslancev Ljudskega kongresa Kitajske ima celih devetdeset milijard dolarjev premoženja, medtem ko ima, za primerjavo, šeststo šestdeset najvišjih ameriških funkcionarjev skupaj na računu komaj nekaj več kot sedem milijard.

Te številke in podobe nas fascinirajo, ko osuplo pogledujemo proti vzhodu in zaslepljeni s soncem, ki se tam rojeva, ne vidimo njegove druge plati, ne vidimo tistega, kar tako nezgrešljivo vidimo na zahodu: ne vidimo na primer mrež na nižjih nadstropjih Foxconna, največje tovarne na svetu izum, kakršen bi težko padel na pamet celo scenaristom orwellovskih filmskih distopij , razpetih, da preprečijo množične samomore delavcev, ki se razčlovečeni in oropani vsakršnega smisla življenja vsak dan mečejo s strehe. In ne slišimo tistega nenavadnega zvoka, ki se ponoči širi iz mavzoleja na pekinškem Trgu nebeškega miru, kjer se Mao Cetung, kot pravijo, obrača v grobu.

Alternativna zgodovina? Zveni dobro: zgodovina je to vedo, saj pravim, tudi na Kitajskem učiteljica življenja. Kdo pa bo tokrat začel revolucijo? Razen če res ne mislite, da bo kitajski delavec na veke vekov poceni živi stroj, katerega ves smisel življenja lahko stlačite v Foxconnov salon z videoigricami, in da so Kitajci bedaki, ki - tako kot vi na zahodu - nikoli ne bodo pobesneli zaradi nepravične razdelitve bogastva.

Kdo bo torej začel revolucijo? Komunisti? Kdo bo Mao? V centralni komite KP Kitajske bo zdaj zdaj imenovan tudi najbogatejši Kitajec Liang Wengen, lastnik podjetja Sany Group, težak deset milijard dolarjev. Bo torej Sanyjev delavec v veličastnem zgodovinskem obratu vstal proti kulakom in buržujem iz Komunistične partije ali pa bodo milijarderji iz centralnega komiteja v veličastni zgodovinski norčavosti začeli vstajo proti proletarcem in kmetom, da obranijo svoje nepojmljivo bogastvo?

In koliko ljudi bo nastradalo tokrat, preden bo partija dojela, da gre za napako v sistemu?