"V zadnjih desetletjih smo živeli v prepričanju, da se da dobro živeti in zaslužiti brez pravega dela in skrbnega ravnanja s pridobljenimi sredstvi," so svojim ovčkam na dušo položili cerkveni pastirji in očitno "pozabili", da to v polni meri velja tudi zanje, ki so s svojim neskrbnim ravnanjem ogrozili celo obstoj mariborske nadškofije, kaj šele pridobljena sredstva ljudi, ki so jim zaupali certifikate in prihranke. Pozabili so tudi, da je najmanj nehigiensko, če o nemoralnosti in pogoltnosti uprav gospodarskih družb pridiga tisti, ki za tovrstna dejanja v svojih vrstah ni nikoli nikogar postavil pred sodišče (vsaj cerkveno) in poskušal povrniti škode opeharjenim delničarjem. Pater s Svete Gore, ki si je drznil napisati javno pismo Komisiji Pravičnost in mir - v njem je terjal, naj krivci za to velikansko cerkveno sramoto odgovarjajo z imeni in priimki in naj se škodo vernikom vsaj simbolično povrne -, še vedno čaka na javni odgovor. Skupaj z njim mnogi duhovniki, ki le nemočno bentijo, ker so v (nad)škofijski blagajni poniknila tudi sredstva, ki so jih za povsem druge namene darovali njihovi župljani. V zameno je pater Knavs v sredo dobil novo medlo in neoprijemljivo opravičilo škofov v pastirskem pismu (natanko en stavek: da jim je žal, da se je to zgodilo, in da se iskreno opravičujejo) in še bolj pišmeuhovsko javno pojasnilo mariborske nadškofije, da za ugotavljanje odgovornosti cerkvenih ljudi za to polomijo še ni bilo pravega časa… In ja, 25 milijonov evrov je dolžna mariborska nadškofija sama.

Ampak pastirsko pismo je vseeno, do neke mere, vredno vsaj prebrati, ob upoštevanju načela: ne glejte, kaj delamo, poslušajte, kaj govorimo. Zadnja izjava Komisije Pravičnost in mir, v kateri so se z vidika svojih partikularnih interesov lotili enega najbolj zapletenih medicinskih, pravnih in filozofsko-antropoloških fenomenov, obrezovanja dečkov, pa je pamflet, ki ne koristi ne pravičnosti ne miru. Še najmanj pa muslimanom in judom, za katere so se v komisiji domnevno zavzeli. Domnevno pravim zato, ker so se postavili predvsem zase. Ideologija otrokovih pravic, zaradi katere otroci postajajo subjekti pravic, namreč omejuje moč institucij, ki na otroke vplivajo prek roditeljev. Zato je povečevanje avtonomije otrok, ki se sicer kdaj napenja tudi čez meje koristnega, trn v peti mnogim verskim skupnostim.

Obrezovanje dečkov iz nemedicinskih razlogov je skrajno zahtevno vprašanje zaradi vrste nasprotujočih si razlogov. Po eni strani gre za ireverzibilen in boleč poseg, s katerim posegamo v nedotakljivost telesa otrok, to pravico pa varujejo številni dokumenti. Po drugi strani gre za poseg, ki zmanjšuje tveganje za okužbo z nekaterimi virusi, denimo HIV, kar lahko pomeni, da je z vidika javnega zdravstva dobrodejen. Medicina si glede tega sicer ni enotna, vseeno pa obrezovanja dečkov niso prepovedali še v nobeni razviti državi, za razliko od obrezovanja deklic, ki je bilo po mnogih bojih dojeto zgolj kot barbarizem. Predvsem pa gre za poseg, ki je del verske, kulturne in osebne identitete judov in muslimanov, ki jo prav tako ščitijo številni dokumenti. Tako je na načelni ravni, še bolj pestro in zapleteno postane na konkretni.

Slovenski zdravniki štrleče uhlje pri otrocih operirajo, če imajo ti zaradi tega (psihološke) težave v okolju, na primer če jih vrstniki zasmehujejo. Po analogiji bi bile lahko torej kot medicinska indikacija prepoznane tudi sedanje ali prihodnje psihične težave muslimanskih ali judovskih otrok. Ni kar tako, če so vsi tvoji obrezani, samo tebi to ni dovoljeno; iz nekih vsiljenih razlogov. Stigma je lahko torej tudi notranja, ne le zunanja. A tako kot lahko rečemo, s kakšno pravico lahko nekdo prepove poseg, ki bo nekoga izločil iz skupnosti, se lahko vprašamo, s kakšno pravico dovoljujemo krvav poseg, ki otroke zgolj po volji staršev vključi v neko skupnost in s tem stigmatizira za vedno.

Iz povedanega je torej bolj ali manj jasno, da lahko na vprašanje, ali bi morali obrezovanje dečkov brez medicinskih indikacij dopustiti ali pa ga prepovedati, na koncu odgovori le politika oziroma država, ob tehtanju vseh pravic, ne le verske svobode, in - če je pametna - s čim mehkejšimi rešitvami. V imenu otrokovih pravic lahko namreč z najboljšimi nameni škodimo prav pravicam otrok - ko jih rinemo v roke mazačem ali silimo, da poseg opravijo v tujini.

Varuh človekovih pravic je argumente za in proti obrezovanju iz nemedicinskih razlogov pretehtal. Morda je, kot je slišati v pravnih krogih, prelahkotno izpostavil kaznivost. Morda bi se moral prej posvetovati tudi z muslimani in judi in dobiti več odgovorov od medicinske stroke, ki se je odgovornosti na lahko znebila, češ "cirkumcizija dečkov iz nemedicinskih razlogov ni medicinsko utemeljena", o vprašanju, ali jo je v tem primeru etično opraviti, pa se ni izrekla. Mimogrede, zdravniška zbornica je v svojem biltenu objavila le odziv muslimanov, mnenja varuhinje pa ne. Toda kdo naj se zavzame za pravice otrok, če ne prav varuhinja, ki je povsem legitimno dala prednost pravici do telesne nedotakljivosti otrok in s tem tako razjezila Komisijo, da so jo s polresnicami diskreditirali nič manj kot kršiteljico človekovih pravic.

V ta namen so pravna določila citirali skrajno poljubno. 10. člena Šturmovega zakona o verski svobodi, na primer, niso opazili. Nič čudnega, ta člen namreč pravi, da imajo starši pravico vzgajati otroke v skladu s svojim verskim prepričanjem, toda "pri tem morajo spoštovati njihovo telesno in duševno nedotakljivost". Še bolj povedno je, da so povsem spregledali tudi to, da je varuh svoje mnenje oblikoval na podlagi stališč drugih pristojnih institucij. Razlog je jasen. Če bi to "opazili", bi se morali opredeliti do ravnanja "svojih" ljudi. Komisija RS za medicinsko etiko, ki jo vodi dr. Jože Trontelj in katere član je tudi tajnik Komisije Pravičnost in mir dr. Tadej Strehovec, je namreč cirkumcizijo iz nemedicinskih razlogov radikalno zavrnila. Zdravniki je ne bi smeli opravljati, ker je pravno in etično nesprejemljiva, so bili jasni. Vseeno je padlo le po varuhinji. Le ugibamo lahko, ali je morda razlog v tem, da se Trontelj v zadnjem času osebno angažira ob projektih, v katerih sodeluje Cerkev. Tako je v sredo govoril na predstavitvi tretjega poročila o preiskovanju množičnih morišč, pred nedavnim pa je osebno podprl tako imenovani Meršetov kompromis glede družinskega zakonika (ki je bil politična igra in ne kompromis). V vsakem primeru takšno poljubno izbiranje tarč kritike ne diši ne po doslednosti ne po pravičnosti. Kaj šele po miru.