Še drugače rečeno: ker je moderna demokracija predstavniški sistem, ljudstvo ne vlada neposredno. Ljudstvo ne vlada niti prek svojih predstavnikov, temveč prek mehanizma, s katerim jih izbira in avtorizira. Volitve so zato bile tisti mehanizem, ki je zagotavljal oblast ljudstva.

Volitve so zdaj, kot vse kaže, postale tisti mehanizem, s katerim se dekonstituira, subvertira in razgrajuje demokratični sistem. Seveda lahko na demokracijo gledamo cinično in rečemo, da to, kar se demokratičnim vernikom kaže kot razsuvanje demokracije in uzurpiranje oblasti, pač je demokracija - realno obstoječa demokracija. Vendar tu ne gre zgolj za ideologijo. Volitve so bile mehanizem, ki je ljudstvu dejansko dajal določeno besedo pri oblikovanju oblasti in nadzoru nad njo. Ne glede na to, kaj si mislimo o demokraciji, je zato treba reči, da marsikaj v današnjem političnem dogajanju kaže na to, da prav mehanizem, ki je ljudstvu omogočal vpliv na konstituiranje oblasti, začenja služiti za nevtraliziranje in devolucijo tega vpliva, da so volitve postale element političnega razlaščanja in podrejanja ljudstva.

Predstavljam si, da ima nezanemarljiv del slovenskega volilnega telesa podobne misli ali sentimente. Nedavne volitve in manevri po volitvah so bili za marsikoga grenka izkušnja, one, ki so pijani zaradi povolilne osvojitve oblasti, bo pa še bolela glava. Vendar je ta epizoda le delček obsežnejše zgodbe, samo kamenček v globalnem mozaiku. Za prizadete velika stvar, v globalnih spremembah pa najverjetneje ne odločilnega pomena.

Za boljšo predstavo o teh globalnih spremembah velja pogledati tja, kjer so te spremembe dobile zalet. Če se minulo leto prikazuje kot leto velikih sprememb, njihovo velikost in veličino morda najbolje predstavlja tako imenovana arabska pomlad, znotraj nje pa sta v ospredju Tunizija in Egipt. Arabska pomlad ali egipčanska revolucija sta seveda medijski predstavi, ustrezno prikrojeni in prekrojeni, tu sploščeni in tam prišpičeni ter temu primerno poenostavljajoči in zavajajoči, kljub temu pa zgovorni. Vendar me tu ne zanimajo medijski konstrukti. Zanimajo me volitve. Volitve pa me zanimajo predvsem zato, ker me nič manj od tako imenovane revolucije ne zanima kontrarevolucija, ker sprememb ne moremo omejiti na upor in vstajo ljudstva, temveč zajemajo tudi nasprotna prizadevanja.

Vstaja ljudstva v Egiptu je bila presenečenje za vse - za mnoge prijetno, za mnoge pomembne akterje pa neprijetno. Ko so rušili Mubaraka, so padcu tiranije odkrito nasprotovali samo Izrael, Savdska Arabija in Gadafi. Mnoge diktatorje v tistem delu sveta je zmrazilo, naš demokratični svet pa je nihal sem in tja in lovil ravnotežje in ni vedel, kam bi se dal. Ko je Mubarak padel, je padla odločitev, da se padec sprejme. Simbolni zmagi egipčanskega ljudstva je sledil trd boj za določanje smeri, obsega in globine sprememb. Za naš demokratični svet je bil to neizprosen boj za zajezitev, omejitev in kontroliranje ter udomačitev sprememb.

Velika zmaga v teh naših prizadevanjih je bil vojaški napad na Libijo, z vso morijo in razdejanjem, ki ga zmore človekoljubje. V Egiptu in Tuniziji pa je bila naša strateška zmaga v postavitvi demokratičnih, svobodnih ipd. volitev kot ključnega momenta demokratične transformacije. V Egiptu je to neposredno blagoslovilo vojaški udar in predalo oblast generalom. Posredno je to, na eni strani, ustvarilo ravno dovolj prostora za oblikovanje nove Svete alianse: Zahoda pod vodstvom ZDA, Izraela, Savdske Arabije, zalivskih diktatur in Turčije ter Muslimanske bratovščine. (Egipčani so imeli srečo, da je Sveta aliansa stavila na volitve. Do Sirije je odkrito krvoločna.) Na drugi strani zakoličenje volitev ni dalo ne časa ne prostora drugim silam v Egiptu, zlasti ne tistim, ki so gnale zrušenje Mubarakovega režima in merijo na drugačne spremembe, da bi se organizirale in pripravile za uspešen nastop na volitvah.

To je bila vsestransko genialna zamisel. Postavitev volitev za arhimedovsko točko demokratične transformacije je dalo prednost političnemu momentu nad socialnim. Močan vzgib za ljudsko vstajo v Egiptu so bili prav socialni problemi in želja po reševanju teh problemov, po socialnih spremembah. Tahrir je bil v tem pogledu kulminacija cikla delavskih in sindikalnih bojev od leta 2008 naprej. Socialne zahteve bi lahko z malo poenostavljanja opredelili kot nasprotovanje neoliberalizmu: razvojnemu modelu, ki ga je postavil Sadat, vladajoči distribuciji bogastva, privatizaciji in razprodaji javnih dobrin in nacionalnega premoženja, negativnim učinkom globalizacije na večino prebivalstva in politični oligarhiji, zlizani z bratovščino poslovnežev, ki je vse to omogočala. Z osredotočenjem na volitve so bile te zahteve zasenčene, družbena razprava pa prestavljena. Obenem ni bilo možnosti za političen razmislek, ki bi utegnil prinesti kaj drugega kot preizkušeno zaklinjanje na liberalno-demokratičen model po zahodnem vzoru. Ljudska vstaja se je tako vse bolj artikulirala ne kot upor proti neoliberalizmu, temveč kot boj za spoštovanje človekovih pravic in političnih svoboščin, ne kot prizadevanje za pravičnejšo distribucijo dohodkov in bogastva, temveč kot boj proti korupciji, in se iztekala v volilno tekmo.

Ta politični zasuk je bil take vrste, da ni omogočil političnega konstituiranja tistih družbenih sil, ki bi utegnile zagovarjati radikalnejše družbene in politične spremembe. Sile, ki so že bile politično organizirane - stranke Mubarakovega režima in Muslimanska bratovščina - so ohranile organizacijski in s tem politični monopol. Brez večjih umskih naporov lahko razumemo, zakaj so muslimanski bratje in drugi islamisti pobrali 70 odstotkov glasov. To je bilo mogoče predvideti. In Muslimanska bratovščina je rade volje zagotovila spoštovanje neoliberalnega modela in geopolitičnega statusa quo. Volilna politizacija ljudske vstaje tako ni le odrinila socialnih zahtev ob stran, marveč je ljudsko vstajo tudi depolitizirala, ljudstvo ponovno politično razlastila. Ljudstvu je dala besedo, da bi ga utišala. Pripeljala na volišča, da bi ga odpeljala iz politike in odrinila iz odločanja o pomembnih rečeh. S tem boj seveda še ni odločen, zadeva še ni zaključena, je pa vredna poštenega premisleka.