Pa nihče ni praznoval. V New Yorku so priredili parado po ulicah Manhattna, ker je čez konec tedna mestna nogometna ekipa velikanov porazila domoljube iz Bostona. Velike zmage največjega vojaškega zavezništva pa se iztečejo v skoraj računovodske rekapitulacije, v katerih ni videti nič junaškega. Generali ne kažejo tankov in raket, ampak govorijo, kot da so člani nevladnih organizacij, ki jih skrbita rekonstrukcija družbe in socialna varnost. Zavezništvo Nato se je znašlo v položaju, v katerem so bile pred njim že druge ambiciozne združbe. Našlo je elegantno rešitev za paranojo, potem pa mu je zmanjkalo tal pod nogami in se je znašlo samo v temi. Osemindvajset držav je zbralo največjo koncentracijo vojaške moči vseh časov, pred seboj pa nima nobene ustrezne tarče.

Ni prva ambiciozna tvorba v takšni zadregi. Leta 1981 je prišlo v Prištini do študentskih demonstracij, ki so slabo leto po Titovi smrti napovedale radikalne spremembe v razumevanju političnega prostora tedanje Jugoslavije. Položaj je tujim novinarjem pojasnjeval šef državne varnosti Stane Dolanc. Apokrifna anekdota pravi, da je zgrešil vse ocene politične dinamike, se zapletal v protislovja in se na koncu poskušal izmotati z geostrateško modrostjo. Zagotovil je, da je država stabilna in varna. "Če nas napade Zahod, nas bo branila Sovjetska zveza," je samozavestno rekel in požiral slino. "Če nas napade varšavski pakt, nas bo branil Zahod."

Zvenelo je popolnoma logično. Svet je bil razdeljen na dva vojaška bloka, ki sta z grožnjo vzajemnega uničenja zagotavljala stabilnost planeta. Jugoslavija je sedela vmes med obema in se počutila popolnoma varno. Kdor koli bi jo napadel, bi imel opravka z nečim velikim. "Kaj pa če vas nihče ne napade?" je vprašal nemški novinar. Dolanc je preroško vprašanje razumel kot dobro šalo in ga pustil brez odgovora.

Prejšnji teden sem tri dni preživel na vojaškem poveljstvu zveze Nato. Poslušal sem generale in uradnike, ki so razlagali načrte zavezništva. Za hip so bili zbegani. Srečanje je bilo posvečeno Afganistanu, protiraketnemu ščitu in novemu konceptu, ki so mu brez ironije rekli pametna obramba. Prvi dan so Afganistan razlagali kot državo, v kateri bodo vojske ostale do konca leta 2014. Skrbeli so jih stroški, število potrebnih vojakov in francoske napovedi predčasnega umika. Čez noč pa je ameriški obrambni minister na poletu iz Washingtona napovedal, da bodo ameriške bojne operacije končane poldrugo leto prej. Na poveljstvu so za zamenjavo načrta izvedeli zjutraj, ko so se presenečeni zbudili. Zbegani pa so bili res samo za hip. To je vojaško zavezništvo, ki zna hitro zamenjati zgodbo. Generalni sekretar Rasmussen je že navsezgodaj pred vhodom v poveljstvo rekel, da to ni nič novega, ker je bilo že od nekdaj jasno, da "bo vodilna vloga obrambe države prešla v roke afganistanskih sil". Takoj so za njim isto ponavljali vsi govorci, ki so se dotaknili Afganistana.

Opozorilo je bilo streznjujoče. Nato ni hierarhična organizacija, ampak zavezništvo suverenih in enakopravnih držav. Strogo ritualizirana procedura v zavezništvu na vsakem koraku poudarja, da je ta, ki vodi, zgolj prvi med enakimi. Ampak v resnici je pač tako, da Združene države Amerike določajo dnevni red, vsi ostali pa ga izvajajo. Tudi napoved, da bodo Američani iz Evrope umaknili še štiri bojne brigade in ohranili samo poveljniško školjko, je bilo sprejeto kot samoumevno. Evropa pač ni več ogrožena od Sovjetske zveze in je dovolj oborožena, da lahko sama skrbi za svojo obrambo. Združene države Amerike skrbijo za svojo varnost in jim ni treba zibati Evrope, ki ni v nikakršni nevarnosti. Amerika je država v vojni, zato za vojaške potrebe namenja 4 odstotke družbenega proizvoda. Nobeni evropski državi se to ne zdi potrebno. Prav nasprotno. Evropske države so kar počez zmanjšale stroške za obrambo in ukinile kopico oklepnih enot in letalonosilk. Evropa je še vedno sijajno oborožena celina, ki ima pod orožjem dva milijona vojakov in zanje porabi nekaj manj kot dvesto milijard evrov na leto. Vendar jih ne more porabiti za obrambo, ker ni videti, da bi jo kdo hotel zasesti z oklepnimi enotami, bombniki in pehotnimi divizijami. Obrambna organizacija se zato bolj kot z obrambo ukvarja z vprašanjem, koga napasti.

Pri tem res nima sreče. Peti člen ustanovne listine pravi, da so napadene vse članice, če je napadena ena. To je ideja zavezništva. Ko je Bin Laden organiziral napade na New York in Washington, so se odločili, da se lahko prvič v svoji zgodovini skličejo na ta člen in so šli družno v Afganistan. "Odločitev smo sprejeli v šestih urah pogovorov," je rekel uradnik Nata. "Vendar pravnikov nismo smeli spustiti v sobo. Odločitev smo sprejeli politično." Po desetih letih se še vedno izmotavajo iz države, ki nikoli ni napadla nobene od članic zavezništva. V Iraku so se osramotili. To je vojna, o kateri z veseljem molčijo.

Libija je bila videti kot idealno okolje za veliko zavezništvo, ki išče majhne sovražnike. Ideja odgovornosti za zaščito civilnega prebivalstva, ki poskuša z oblasti vreči diktatorja, se je zdela zares neproblematična. Še zlasti ker je temeljila skoraj izključno na letalskem bombardiranju. Evropske članice so prevzele vodilno vlogo. Vendar jim je v nekaj dneh zmanjkalo bomb in raket in so si jih morale sposojati od Američanov. V skladu z modernimi evropskimi navadami so za vojno vzeli kredit in prispevali delež k dolžniški krizi.

Zato tudi o Siriji raje ne rečejo nič vojaškega. Najbrž bi bilo tudi tam mogoče uveljaviti princip odgovornosti za zaščito civilnega prebivalstva. Vendar ima Rusija tam edino mornariško bazo v Sredozemlju in je zaveznica Sirije pod Baširjem El Asadom. Spopad z Rusijo sredi zime, ko Evropa potrebuje njen plin, pa ne gre. Rusija je poleg Kitajske in Indije država, ki za razliko od Evrope povečuje sredstva za vojsko.

V tem vzdušju so z veseljem govorili o ideji pametne obrambe, ki bo razpoložljiva vojaška sredstva uporabljala bolj razumno. To ne zveni ravno kot kompliment principom, ki so zavezništvo urejali zadnjih deset let.