Spoštovane bralke in bralci, če ste se minuli teden od sistema Piano, ki vodi projekt plačevanja časopisnih vsebin na internetu, prejeli tale zgornji polpismeni zmazek, naj povem, da ga nismo napisali novinarji.

Položaj je še kar nenavaden. Raziskave kažejo, da se plačevanje internetnega časopisa večinoma ne obnese, saj se za plačilo odloča zelo majhen odstotek ljudi; časopis tako le izgubi bralce. Toda edina argumentacija, ki se zdi pri takem ukrepu koliko toliko logična, je ravno finančna: tudi nastajanje internetnega časopisa stane, seveda manj od papirnega, a vendar. In ker se tisku že nekaj let obeta smrt ali vsaj skrčenje na butično število izvodov za "staromodneže", se časopisi na tak način pripravljajo na popoln prehod v virtualnost.

Internet je nastal in se oblikoval kot prostor prostega pretoka brezplačnih informacij, ravno v tej njegovi lastnosti je skrivnost njegovega uspeha, neizmerne množičnosti in tudi sedanjega boja proti sporazumu Acta. (Dejstvo, da seveda v resnici ni zastonj, da plačamo računalnik, programe, dostop do interneta in da zares odlično služijo le proizvajalci opreme in lastniki omrežij, ne pa oni, ki vam ponujajo vsebine, je zgolj eden izmed kuriozumov.)

Časopisi so tako na začetku svojo brezplačno internetno izdajo razumeli kot prostor promocije, ki naj bi se jim povrnila ali z večjo tiskano naklado ali z več oglasi. Nič od tega se ni zgodilo, tiskane naklade počasi drsijo navzdol, oglasov je zaradi krize manj, v Sloveniji pa še toliko manj zaradi anomalije oglaševalskega trga, ki privilegira televizijo in radio, četudi podatki kažejo, da naj bi časopisi globalno prinesli celo do 80 odstotkov vseh zgodb, ki jih nato v precejšnji meri povzemajo elektronski mediji, internetni časopisi blogi. K temu je treba dodati še eno slovensko specifiko: slovenskih časopisov nista ogrozila le kriza in prehod bralcev na internet, ampak lastniška izčrpavanja in politično obvladovanje oglaševanja.

Te finančne težave se torej zdaj skuša reševati z modeli, ki so zgolj (slovaški) eksperiment (tudi pisec zgornjega obvestila je očitno Slovak). In v tem eksperimentu bodo nekaj drobiža dobili časopisi, 30 odstotkov (!!!) pa tisti, ki igrajo Piano. In ki so mimogrede dobili še podatke o naročnikih, o čemer na časopisih očitno niso premišljevali.

Projekt pa ima že v osnovi vgrajeno še eno napako, in ta napaka je, da časopis razkolje na zastonjski in plačljivi del. Tukaj nastopi selekcija z naslednjim družbenim sporočilom: osnovne, neekskluzivne informacije in lahkotni žanri so namenjeni vsem, medtem ko so analitični članki, komentarji, intervjuji, skratka tisto, kar nam osvetljuje, sopostavlja in umešča zapletenost stvari in sveta, namenjeni tistim z denarjem. To sporočilo je sporno in v nasprotju z demokratičnim poslanstvom medijev. Danes potrebujemo informacije in različne interpretacije vsi, revni in bogati, tukaj ne gre za plačljivi porno program po polnoči, ampak za orientirje v dezorientiranem svetu. Poleg tega je v tej delitvi skrita še ena napačna podmena: zahtevnejše vsebine naj bi brali izobraženi ljudje, ti pa imajo denar. Kakšna zabloda, kakšna nevednost! Zahtevnejše vsebine berejo tudi ljudje brez premoženja in brez izobrazbe, to ve vsaka časopisna tajnica, ki dnevno komunicira z bralci. In na drugi strani - izobraženi ljudje ravno tako nimajo denarja, srednji sloj je obubožal in izginja, mladi diplomanti so brez dela, izobraženci nad petdeset let ostajajo na cesti….

Če je torej ekonomski interes narekoval plačljivost, potem bi bilo edino pošteno "zakleniti" celoten časopis in ga na primer prodajati za simboličen 1 evro na mesec. Predstavljam si, da bi bil zaslužek večji, kot bo zdaj, dejanje pa bolj demokratično; ljudje bi lahko svoje čtivo izbirali sami, namesto da jim prvo selekcijo vsili časopis, drugo pa s svojo "propagando", v kateri smo se znašli v isti kategoriji kot rumeni trači, še Piano.

Da gredo stvari hudo narobe, kaže tudi prepričanje, da mora s tiskom vred umreti tudi novinarstvo. Zanimiv defetizem: zberejo se novinarji, predstavniki četrte veje oblasti, in si napovejo svojo lastno smrt, samouresničujočo se prerokbo. Doslej so nam to govorili drugi, z ne vedno častnimi motivi. Zdaj smo to začeli verjeti tudi sami? Morda sem res iz nekih drugih časov, a ne nujno preteklih, kajti kaj je bolj nazadnjaškega kot papagajsko ponavljanje argumentov kapitala, namesto da bi novinarji končno vzeli zares svojo najpomembnejšo, družbeno vlogo, ki je podpora državljanom in njihovemu opolnomočenju? In predvsem, kaj je na drugi strani te naše smrti, te naše nepotrebnosti?

V prvi vrsti brezštevne informacije in brezštevni posamezniki, ki so na internetu končno dobili glas, demokratično platformo, ki ne pozna hierarhij, uredniških, kapitalskih in političnih cenzur. Sliši se izvrstno, le da ni čisto vsa resnica. Večina internetnih informacij in komentarjev se napaja iz tradicionalnih medijev, saj ta radoživa publicistika nima zadosti obrtnega znanja, virov, profesionalnih novinarjev, arhivov in zgodovinskega spomina, da bi lahko na terenu najprej zbirala informacije, jih nato obdelala, primerjala in preverjala, na koncu pa koliko toliko kredibilno interpretirala. Blogi, omrežja in milijon drugih virov so izjemno dobrodošla dopolnitev in opomin poklicnemu novinarstvu, ne pa njegovo nadomestilo; sicer pa Wikileaks svojega gradiva ni dal na internet, ampak je najprej selekcijo in presojo prepustil uglednim časopisom.

Če je torej ob vsej upravičeni kritiki na račun nemarnosti ali zlorab novinarstva vse pogosteje slišati, da smo postali nepotrebni, da nimamo nikakršnega specifičnega znanja, da to zmore vsak, se je treba vprašati, kdo ima od te "teze" korist, kdo bo najbolj profitiral, če časopisi umrejo in se bodo bralci za vsako informacijo dnevno prebijali skozi džunglo često težko razberljivega, polpreverjenega, ljubiteljskega, arbitrarnega TV in internetnega sveta? Odgovor je prelahek, da bi vam zanj lahko obljubila nagrado.