Ena je vezana na njuno skupno razvado z JFK-jem - cigare. "Bilo je okoli petih popoldne, ko me je predsednik poklical v svojo pisarno," je pripovedoval leta kasneje. "Dejal mi je, da resno potrebuje pomoč. Vprašal sem kakšno in odvrnil je, da nujno potrebuje cigare. Zanimalo me je koliko. Dejal je, da kakšnih tisoč. Vprašal sem do kdaj in odgovor se je glasil, da do jutri zjutraj."

Salinger je pripomnil, da bo to težka naloga, nato pa zavrtel številke prodajalcev cigar, pri katerih jih je sicer sam kupoval. Do jutra je nabral 1200 kubank Petit Upmann. Kennedy je njegov nočni ulov pospremil s pripombo "fantastično", nato pa, je še dodal sol pripovedi Salinger, "odprl predal, izvlekel dekret o ameriškem embargu na kubanske izdelke in ga podpisal".

ZDA so sankcije proti Kubi, ki so jih začele uvajati že pod režimom diktatorja Batiste leta 1958 z embargom na prodajo orožja, po Castrovi revoluciji pa jih hitro širile, dokončno zaokrožile pred natančno pol stoletja, 7. februarja 1962. V Kennedyjevem kabinetu je menda tekla razprava o izvzetju cigar, razni viri pa navajajo, da so za prepoved tudi njihovega uvoza uspešno lobirali ameriški proizvajalci cigar iz Tampe na Floridi. John Kennedy je bil zato še istega leta prikrajšan za 250 odličnih kubanskih cigar, ki jih je Fidel Castro sicer sprva daroval sovjetskemu voditelju Hruščovu med obiskom v Moskvi. Tam se je sredi tako imenovane kubanske raketne krize, ki je svet pripeljala na rob jedrskega spopada med ZDA in SZ, kot posebni Kennedyjev odposlanec mudil prav Salinger, Hruščov mu je, kot strastnemu kadilcu cigar, mimogrede poklonil Castrovo darilo, rekoč, da ni njihov ljubitelj. Embargo za njihov vnos v ZDA je bil v veljavi, a posebna misija je Salingerju zagotavljala poseben prehod mimo ameriške carine in jih je prinesel v Belo hišo. Da vedo zanje le trije (Hruščov, Salinger in zdaj Kennedy) ameriškega predsednika ni prepričalo, zato jih je predal carinski službi, ta pa jih je uničila - po Salingerjevem prepričanju seveda eno po eno.

Te dni bo v nekaterih specializiranih ameriških tobačnih trgovinah naprodaj 262 priložnostnih škatlic s po desetimi cigarami novega okusa 262 Manifesto, ki jih bo 7. februarja dala na trg pred dvema letoma v Lynchburgu v Virginiji ustanovljena 262 Cigars. Trije družbeniki so poiskali tržno nišo v že leta brezumnem washingtonskem vztrajanju pri gospodarskem embargu Kube ter pod znamko 262, ki simbolizira februar 1962, na zasičenem tobačnem trgu že uspeli ljubitelje cigar prepričati z dosedanjima okusoma 262 Paradigma in 262 Ideologija. Tudi njihov slogan ("Smoke the revolution") diši po revoluciji, čeprav zatrjujejo, da so zgolj ljubitelji cigar (za zdaj za njihovo firmo izdelanih v Hondurasu), ki opozarjajo na popolno neumestnost embarga proti karibski otoški državi, ki ga zdaj zganja že enajsti ameriški predsednik.

Dekret, ki ga je izdal Kennedy po nacionalizaciji (zvečine ameriških) zasebnih družb na Kubi, je po 30 letih prerasel v zakon s pomenljivim imenom "Cuban Democracy Act", ki ga je podpisal Bill Clinton in je v veljavi še zdaj. Moisés Naím, kolumnist v več svetovno znanih časopisih od New York Timesa prek El Paisa do Le Monda in Berliner Zeitunga, je ameriško obsesijo z Rdečim otokom kratko opisal kot "najboljši primer ameriške hipokrizije, ko velesila kaznuje mali otok, medtem ko treplja diktatorje povsod po svetu", dobrodošel za vsako protiameriško razpravo. Bolj opisen je bil nedavno Gary Hart, pretendent za demokratsko predsedniško nominacijo v osemdesetih letih, ki je med drugim v članku "Fiction in Foreign Policy" (Izmišljotina v zunanji politiki) za The Huffington Post zapisal, da si bodo prihodnji študentje ameriške zgodovine razbijali glave z embargom in zavračanjem normalizacije diplomatskih odnosov s Kubo, ki nimajo nikakršne zveze s tamkajšnjim komunističnim režimom. "Kuba je čista (notranja) politika. Čeprav se je začela kot ukrep proti Castru, je hitro postala prisilni jopič, s katerim je prva generacija kubanskih Američanov vzpostavila neizmerno politično moč nad obema političnima stranema (v ZDA) ter blokirala razumno in zrelo diplomacijo." Objektivno gledano je polstoletni ameriški embargo vsestranski polom - ni spremenil niti revolucionarno zastavljene Castrove politike (ki bo z odhodom bratov Fidela in Raula očitno preminula sama), namesto da bi Kubance osvobodila spon diktatorskega režima, jih je vanj še bolj zaklenila ter jih dodatno osiromašila. Tudi Američane je omejila v njihovi pravici do svobodnih potovanj in jih silila v kršenje zakonov, lastnim kmetovalcem in podjetjem pa v vsem tem času odtegnila milijarde potencialnih dolarjev od izvoza. Navsezadnje pa ZDA v generalni skupščini ZN redno dobivajo zaušnico svoji kubanski politiki, ko ves svet pritrjuje resolucijam za ukinitev embarga. Zadnjo, že jubilejno dvajseto, je na sedanjem letnem zasedanju svetovne organizacije podprlo 186 držav ob treh vzdržanih ter ob nasprotnem glasu ZDA in Izraela, ki sam zganja podobno, že naravnost genocidno politiko do Gaze.

Razglas številka 3447 je John Kennedy, po Salingerju s polnim predalom kubanskih cigar, podpisal 3. februarja 1962 z uveljavitvijo minuto čez poldne 7. februarja tega leta. Castrov režim je do takrat že preživel invazijo v Prašičjem zalivu, sam Fidel prve tri poskuse Ciinih atentatov, Kubanci pa gospodarske sankcije ZDA zaradi njegovih nacionalizacij (zmotno je prepričanje, da je šlo za razlastitev brez odškodnine, saj je bila ponujena z 20-letnimi obveznicami s 4-odstotnim donosom, kar pa je Washington zavrnil). Vrednost neljube obletnice je zgolj, da se je Barack Obama spomnil ob Guantanamu še ene neuresničene obljube pred domačim pragom. A kdo bi odpiral kubansko vprašanje v volilnem letu, čeprav je na mestu pomislek, da levji delež ameriške hipokrizije pade prav na demokrate od Kennedyja do Obame.