"Glede Madžarske sem sicer optimistična, so dosti temperamentni. Zna se zgoditi, da bo zaradi tega na koncu na Madžarskem tekla kri. V Sloveniji pa bo tekla slina."
Svetlana Makarovič o orbanizaciji Slovenije
***
"Blagor demokracij, ne glede na to, kakšne vrste ali nivoja so, zavisi vselej od neznatne tehnične podrobnosti: od volilnega zakona. Vse ostalo je sekundarno."
Jose Ortega y Gasset, španski kulturni filozof
***
Hja, ni dovolj, da si nekateri, z RKC na čelu, jemljejo pravico, da upravljajo življenja in usode drugih. Svojo voljo, predstavo, moralo, predsodke in celo perverzijo vsiljujejo kot občo in vsezavezujočo. Zdaj posiljujejo še s tako imenovanimi kompromisnimi predlogi. Na primer s kompromisom med dvema izključujočima se svetovoma glede družinskega zakonika. Zanimivo in sprevrženo. Na eni strani so zagovorniki sodobnega, liberalnega družinskega zakonika, ki sledi trendom v razvitih, demokratičnih deželah, na drugi strani tisti, ki bi za vsako ceno ohranili mrak, za vsako ceno prikrili, da je sonce že zdavnaj vzšlo. In rešitev? Kajpak kompromis. A kompromis glede na prvotni predlog se je že zgodil v sedanji realizaciji. Tako ni predvidena obojestranska posvojitev, niti zakonska zveza med istospolnimi parterji. In zdaj se h kompromisu javljajo tisti, ki sicer prodajajo fundamentalistično podobo sveta in ljudi. "Kompromis" ni samo korak nazaj glede na sedanjo kompromisno rešitev, ampak tudi glede na donedavno leta trajajočo rešitev iz stare socialistične zakonodaje in ZRIPS iz leta 2005! Takratna regulacija vsaj nič ni eksplicitno prepovedala, "kompromisna rešitev" pa posega celo v 55. člen ustave. V čem je perverzija najnovejšega kompromisa? Po eni strani v tem, da se kot rešiteljica, kot predlagateljica kompromisa ponuja stran, ki predstavlja ekstremni pol. Drugič pa, ker je njihov "kompromis" slabši in konsekventnejši od aktualnih in starih nepopolnih rešitev. Ta kompromis deluje približno tako, kot če na primer nekdo hoče uzakoniti ultrafundamentalno prakso, ki dovoljuje pretepanje žensk, druga stran pa se temu odločno upre, potem pa nastopi tretji (ali pa celo isti) s "kompromisnim" predlogom: ženske je dovoljeno pretepati samo, ko si to zaslužijo. In če ste proti, ste proti kompromisu; ste ekstremist.
Iskanje "kompromisa" je morda nastopilo zaradi ne tako gotovega uspeha fundamentalistov na referendumu, a še bolj verjetno zaradi Majerjeve zagate. Namreč, če bodo sezono referendumov odprli "njegovi", potem bo težko apeliral na vzdržnost pri referendumih vnaprej, še manj pa na nujno zakonsko zaostritev dostopa do referenduma, kar bi mu ustrezalo zdaj, ko je sam na oblasti.
Majerja že toliko poznamo, da se je pri vsakem dejanju treba vprašati o motivih. Zato je kritika (čeprav upravičena) ob združevanju in rekonstrukciji ministrstev prekratka. Ne verjamem, da bi Majer, ki je vedno iskal in dobil podporo pri tako imenovanem razumniškem delu slovenske kulturne elite, šel zavestno uničevat poligon svojih naravnih zaveznikov. Velike preureditve mu bodo omogočile nekaj drugega. Namreč, ko se bodo postavljale nove, megaministrske gradnje, bo lahko popolnoma na novo postavljal in prestavljal kadre. In končni rezultat morda res ne bo manj denarja za kulturo, ampak popoln nadzor nad področjem šolstva, visokega šolstva, znanosti in kulture. Kar ni nič manj nevarno kot manever pripojitve tožilstva policijskemu resorju. Oboje pa bo Virant lahko sprenevedavo blagoslovil. Češ, saj ne delajo kadrovskih čistk, ampak na novo postavljajo ekipe. Madžarska skozi zadnja vrata!
No, temu aktualna (to zdaj že lahko rečemo) opozicija ne more zares nasprotovati, ker je prešibka. Erjavec in Virant bosta požrla svoje obljube in blagoslovila vsako Majerjevo domislico. Denimo tudi podrejanje tožilstva prvemu pendreku države, ki bo očitno iz Majerjevih vrst. A na obzorju je veliko večja in dolgoročna nevarnost za prostore svobode in demokracije - reforma volilnega sistema. Ki pa se ne more dogoditi brez opozicije. In tu je problem. Na eni strani imate Majerja, ki natančno ve, kaj hoče, na drugi strani Pozitivno Slovenijo, kjer si nihče ni vzel pet minut časa za seznanitev s prednostmi, pomanjkljivostmi in pastmi posameznih volilnih sistemov ter predvsem za vprašanje, kaj v resnici želijo tisti, ki so jim dali svoj glas. A kot poudarja Jose Ortega y Gasset, politično vzdušje in kulturo neke dežele še kako konsekventno in na dolgi rok določa prav volilni sistem. Očitno je PS padla na Majerjevo limanico in se z njim najprej začela pogovarjati o večinskem sistemu, kasneje o drastičnem zvišanju praga vstopa v parlament na šest ali sedem odstotkov. Slednje pa posredno prav tako vodi k podobnim posledicam kot večinski sistem - k dvostrankarski polarizaciji. Večinski sistem je dober za tiste, ki so na oblasti. Sorazmerni je dober za volilce, saj je njihova volja (če ne daš svojega glasu Virantu in Erjavcu) sorazmerno zastopana v parlamentu. Sorazmerni (proporcionalni) sistem ima nekaj pomanjkljivosti, ki jih odpravi večinski, a ta prinese še hujše in trajnejše. Volilna teorija pozna cel kup hudih deformacij. Zato trendi sprememb niso obrnjeni k večinskemu sistemu, ampak od njega. Vendar vseeno nastane problem, ko ga je treba zamenjati, odplakniti. Zakaj? Ker dobro služi tistim, ki so in ko so na oblasti. Britanski laburisti so bili v opoziciji od leta 1979 do 1997, torej kar 18 let (!). In vse od zgodovinskega poraza leta 1983, ko je železna lady izbojevala svoji stranki 44 odstotkov, laburisti pa so pristali na zgodovinskem dnu s 27,6 odstotka glasov in so se posledično torijci "usedli" v vse pore britanske družbe in države, so laburisti neuspešno stokali, da je nekaj treba storiti. In obljubili: ko pridemo na oblast, bomo v temelju reformirali volilni sistem. Formirali so komisijo za reformo volilnega sistema in za predsednika postavili lorda Jenkinsa. A ko so zmagali, so ugotovili, da pravzaprav sistem ni slab. Če si na oblasti. In požrli svojo besedo. Lord Jenkins pa je medtem umrl. Namreč, ko je po štirih sušnih mandatih Blaire leta 1997 pripeljal laburiste končno do zmage, so s 43,2 odstotka volilnih glasov osvojili kar 63,6 odstotka mandatov v parlamentu. A so še veliko hujše patologije večinskih sistemov. Denimo, leta 1951 so bile britanske volitve tesne kot le malokdaj. Z minimalno prednostjo 48,8 odstotka glasov proti 48 odstotkom glasov konservativcev so "zmagali" laburisti, a po pretvorbi volilnih izidov v mandate, ki jih stranke osvajajo z relativno večino v volilnem okraju, so kljub temu zmagali torijci in celo osvojili absolutno večino v parlamentu (+17 mandatov). Laburisti so torijcem "vrnili" s podobnim volilnim absurdom leta 1974, ko so dosegli 37,1 odstotka glasov, konservativci pa 37,8 odstotka, pa so laburisti kljub temu dosegli štiri mandate prednosti. Ker pa to ni bilo dovolj za absolutno večino, so volitve še isto leto ponovili in takrat so laburisti z nekaj več kot triodstotno prednostjo dosegli absolutno večino. Pač normalna patologija večinskega volilnega sistema.
Seveda boste rekli, da so bili tudi pri nas, kjer je zmagovalec volitev v opoziciji, poraženec pa kaže mišice, naplahtani volilci. Res je. A ni jih naplahtal sistem, ampak sta jih naplahtala Virant in Erjavec, ki sta odnesla glasove tja, kamor jih večina njunih volilcev nikakor ne bi.
Torej. Ne bi bilo dobro na vrat na nos sprejemati volilnega sistema, v katerem bi posledično izbirali le med Zoranom in Janezom. Še zlasti ker se kaj hitro lahko zgodi, da bomo živeli v sistemu, v katerem bomo lahko izbirali le med Ivanom in Janezom.
