Mnogi so si takrat namreč po tihem zamišljali, da bodo lahko že čez nekaj let s svojo lokalno turistično agencijo odpotovali na križarjenje po kateri izmed novoodkritih galaksij, in znanstvenofantastične filme tistega časa so pogosto dojemali kot dvourni propagandni video za svoj vesoljski potep. Ko je v kino prišel Spielbergov film Bližnje srečanje tretje vrste, so gledalci zato z odprtimi usti zrli v vesoljsko ladjo, ki je počasi odpirala svoja vrata, zadrževali dih in se s svojimi potnimi rokami oprijemali sedežev ter nestrpno čakali na trenutek, ko bodo na velikem platnu končno uzrli tisto "mistično" tretjo vrsto, h kateri so nameravali odfrčati na obisk takoj, ko se upokojijo in se jim sprosti življenjsko zavarovanje.

Seveda vas nimam namena prepričevati, da je Nejc Gazvoda slovenski Steven Spielberg ("french style" Nejc s svojim gverilskim pristopom k filmu prej spominja na kakšnega novovalovca, na mladega Godarda ali Chabrola, recimo), a se mi zdi, da je s svojim prvencem zajahal podobne vrste fascinacijo. V današnjih časih, ko smo se razočarani nekako sprijaznili s tem, da ne bomo dočakali poleta v nevidno nam vesolje med tamkajšnje neodkrite civilizacije, smo namreč začeli marsovce obupano iskati v človeških vrstah in jih tam tudi našli. Izmislili smo si celo ime zanje in jim rečemo "generacija y", njim sorodni, malce prej odkriti tuji vrsti pa "generacija x".

Na vesoljski ladji, na katero si ljudje dandanes srčno želijo na skrivaj pokukati, se tako nahajajo prav liki iz Gazvodovega filma Izlet, čudaška mlada bitja torej, ki se v trenutku, ko to berete, če verjamete ali ne, nahajajo kar tu med nami, morda celo v vaši neposredni bližini. Ja, skrivnostni golobradci so pač prevzeli štafeto od vesoljcev, ki so nekoč pristajali v Novi Mehiki, in postali največja uganka 21. stoletja. Postali so konspirativna skrivnost št. 1 in verjamem, da so mnogi danes prepričani, da ima Cia v svojih arhivih poročila o mladostniškem prestopništvu bržkone označena z oznako "paranormal activities".

O "generaciji y" zato, kot o vseh paranormalnih zadevah, tisti, ki zares nekaj vedo, vneto molčijo, vsi drugi pa iz previdnosti le šepetajo in zato vlada prepričanje, da lahko o njej nekaj konkretnega izveste le iz filmov Stevena Spielberga. Pardon, Nejca Gazvode. In če bi bil Nejc Gazvoda res slovenski Steven Spielberg, bi v napovedniku njegovega filma zaslišali tisti znani globoki glas, ki bi malce srhljivo govoril: "Največja skrivnost našega časa bo naposled razkrita." In temu bi sledila le še zatemnitev in napis: "V kinih od 19. januarja".

A kot rečeno, Nejc ni slovenski Steven Spielberg in pri njem ne gre za mistifikacijo, ampak za demistifikacijo. Največja skrivnost, ki vam jo razkrije njegov Izlet, je namreč ta, da se za vsemi facebook profili, šifriranimi esemes sporočili, videoigricami in virtualnimi svetovi, za vso tisto imidžarsko emo depresijo skrivajo povsem običajni hormonsko neuravnovešeni in pretirano občutljivi mulci, ki jih vsem Stevom Jobsom in Markom Zuckerbergom navkljub še vedno privlačijo seks, droge in rock'n'roll. No, o rock'n'rollu bi se dalo debatirati, a pustimo zdaj to.

A žal vse to niti najmanj ne moti velikih duhov in neozdravljivi privrženci mistificiranja banalnosti bodo seveda tudi v Živi, Andreju in Gregorju, likih, ki jih v Izletu odlično odigrajo Nina Rakovec, Luka Cimprič in Jure Heningman, zlahka našli nekaj, kar bo po njihovem mnenju potrjevalo zarotniško teorijo, da so računalniki, internet in permisivna vzgoja dovčerajšnje otroke spremenili v nekakšno hibridno vrsto, asocialno in družbeno avtistično, ki je bolezensko povzdignjena nad vse, kar se dogaja v resničnem svetu, v svetu iz mesa in krvi.

V resnici pa je tovrstno obsedeno ukvarjanje s "čudaškostjo" današnjih mulcev in to večno problematiziranje njihove odtujenosti, apolitičnosti ali česa podobno akademsko zvenečega preprosto le poskus prelaganja krivde za njihovo družbeno izoliranost na njih same. "Generacija y" je tako le "fensi" naziv za avtsajderje, za "vesoljce" našega časa, ki jih naša odrasla družba z nekim perverznim veseljem neprestano opazuje in analizira ter jih na ta način sama izloča iz svojih začrtanih družbenih okvirjev.

Sicer so tudi v Gazvodovem filmu trije izletniki iztrgani iz svojega vsakdana in dokaj radikalno postavljeni v izolirani filmski svet, v katerem praktično ni stranskih likov, a to še ne pomeni, da je Nejc v slogu hollywoodskih blockbusterjev z velikega platna izrinil vsakršno družbeno realnost zavoljo boljšega spektakla. Družbena realnost je v Izletu morda res nevidna, a še kako prisotna in kdor želi, lahko v obnašanju, še bolj pa v čustvenem stanju Žive, Andreja in Gregorja prepozna številne njene posledice.

Nejc Gazvoda pač ni posnel le filma o "generaciji y", ni naredil le spektakla o sodobnih vesoljcih, ob katerem bi se ljudje oprijemali svojih sedežev, medtem ko bi se odpirala vrata diskoteke na Kreti in bi skoznje stopali podivjani absolventi ali maturanti. Nejc nam namreč ne želi sporočiti, da med nami živijo bitja z drugih planetov, on nam sporoča nekaj veliko bolj pretresljivega.

Sporoča nam, da med nami živijo povsem običajni mladi ljudje, ki jih želi njihova okolica nasilno spremeniti v "tretjo vrsto".