Evropska unija je ta teden uvedla najstrožje sankcije proti Iranu. Prva med njimi pravi, da se na kontinentu ne bomo več vozili s politično kontaminirano iransko nafto. Logika izolacije Irana je preprosta. Iranska vlada skrivaj razvija jedrsko tehnologijo, ki jo lahko v nekaj letih ali desetletjih pripelje do sposobnosti izdelovanja atomskih bomb. To bi na Bližnjem vzhodu vzpostavilo nevarno neravnotežje groze.

Iranska jedrska oborožitev najbolj skrbi Izrael, ki ima v svojem arzenalu okoli 600 atomskih bomb in je edina bližnjevzhodna jedrska država. Če bi atomsko oborožitev dobil tudi Iran, bi se Izrael čutil ogroženega in hitro bi se lahko znašli v atomski vojni.

Sankcije proti režimu Mahmuda Ahmadinedžada so veliko pametnejša rešitev. Ahmadinedžad utegne reagirati z blokado ožine Hormuz, kar lahko v skrajnem primeru v nekaj mesecih pripelje do še enega klasičnega spopada med civilizacijami. To je dobro, ker se od lanske intervencije Nata v Libiji že skoraj leto dni ni začela nobena velika vojna in so ljudje nestrpni.

Evropejci bomo najprej pridobili mirno vest na bencinskih črpalkah. Ne bomo več točili iranske nafte, ki jo kalijo jedrske ambicije, zatiranje iranske opozicije z obešanjem protestnikov in množičnimi aretacijami. Iranski teokratski režim je eden najbolj nedemokratičnih režimov na svetu, od takih pa se ne spodobi kupovati energetskih virov in jih s tem podpirati v njihovih grozodejstvih.

Ideja je sijajna. Velja jo razširiti še na druge kršitelje mednarodnih konvencij. Na bencinskih črpalkah bi sploh morali navesti izvor nafte, ker Iran ni edina problematična država.

Bolj nedemokratičen režim od Irana ima na Bližnjem vzhodu samo še Savdska Arabija. Iran je na zadnjih predsedniških volitvah s policijo, vojsko in paravojaškimi milicami brutalno zatrl milijone moških in žensk, ki so protestirali, da so bili njihovi glasovi na volitvah potvorjeni, volilni rezultat pa ponarejen. V Savdski Arabiji ženske nimajo volilne pravice in nikoli ne gredo na volitve. Pa tudi, če bi jo imele, ne bi mogle izbirati političnega vodstva države, ki ji vlada versko blazna fevdalna družina. V Savdski Arabiji nihče ne demonstrira, ker jih tajna policija aretira, preden gredo iz hiše.

V celotnem Perzijskem zalivu so veliki ulični protesti zgolj v Iranu. Drugje do njih sploh ne more priti. Emirati so sestavili posebno brigado nekdanjih pripadnikov evropskih in ameriških posebnih vojaških enot, ki jo plačujejo samo za to, da bi že takoj na začetku zatrli kakršne koli demonstracije. V to niso vključeni samo politični protesti, ampak tudi socialni nemiri milijonov fizičnih delavcev, ki delajo v skoraj suženjskih razmerah brez vsakršne socialne varnosti in pravic. Severno od Emiratov je Kuvajt, kjer so demokratične pravice videli samo na satelitskih televizijskih postajah. Kuvajt ima sicer parlament, vendar ga izvoli samo tretjina prebivalcev države. Vlado imenuje emir, potrditi pa jo mora parlament, Če se parlament upre emirju, ga ta suspendira ali razpusti. Ko so med pomladno revolucijo na Tahrirju Egipčani v Kuvajtu poskušali ustanoviti podružnico, so jih čez noč deportirali. Tudi kuvajtska nafta je kontaminirana.

Bahrajn nima več nafte, vendar so se tam vsaj poskušali upreti absolutni oblasti manjšine nad večino in so zasedli glavni trg v prestolnici. V državo so takoj prišle vojaške enote iz Savdske Arabije, ki so ubile bahrajnsko arabsko pomlad. Savdska Arabija pa je za okolico zares nevarna država. Pravkar je z ZDA podpisala pogodbo za šestdeset milijard dolarjev uvoza najmodernejše vojaške tehnologije od bombnikov do tankov in podmornic. Savdska Arabija ni samo najbolj nedemokratična, ampak tudi vojaško najbolj nevarna država v Perzijskem zalivu.

Irak je samo še senca nekdanje države, v Bagdadu zdaj ljudje vsak dan letijo v zrak. Bi se človek vozil z iraško nafto? Ne, hvala. Sedanja oblast je vsaj toliko grozna, kot je bil Sadam Husein.

Evropa ima s sijajno priložnost, da hkrati pokaže, kako nevarnim diktaturam, verskim blaznežem in nedemokratičnim režimom ne bo pomagala ohranjati oblasti. To lahko naredi sama, z eno potezo in prehiti Irance. Združene evropske flote bi morale zapreti ožino Hormuz, preden to naredi Ahmadinedžad, in preprečiti pot vsej nedemokratični in absolutistični nafti na svobodne trge. Če velja logika, da bo naftni embargo potisnil Iran v bolj racionalno obnašanje in ga prisilil, da upošteva zahteve demokratičnega sveta, potem to enako velja za Oman, Savdsko Arabijo, Emirate, Kuvajt in Irak.

S tem bi se rešilo še nekaj drugih problemov. Spotoma bi bilo treba zamrzniti sredstva savdske centralne banke. S tem bi preprečili, da salafiji iz Savdije s kovčki denarja prenašajo teokratske ideje v Egipt in Libijo, kar bi imelo pozitivne učinke na nadaljnji razvoj arabskih revolucij. Bolj kooperativna bi postala tudi Kitajska, ki bi se brez nafte iz Savdske Arabije ustavila. Večino nafte uvozijo iz te države. V težavah bi bile militantne islamistične organizacije, ki dobivajo denar iz Zaliva, kar bi zmanjšalo nevarnost oboroženih napadov.

Če gre verjeti sedanjim analizam odnosa med zahodom in Iranom, je demokracija treh četrtin sveta odvisna od dveh ali treh milj široke plovne poti v ožini Hormuz. Ožina je nekoliko širša, plovni kanal pa je tako ozek, da ga je mogoče zapreti poceni in z majhnimi sredstvi. Evropa, ki se je tako pogumno odločila blokirati Iran, bi s tem skoraj zastonj pokazala, da zna voditi načelno politiko zaščite jedrske varnosti, človekovih pravic in širitve demokratične kulture.

Vozniki bomo zdaj na črpalkah mirnega srca polnili rezervoarje, ker bomo vedeli, da se z vsakim litrom borimo proti Ahmadinedžadu in ščitimo svetovni mir. Točili bomo Putinovo nafto, kar ni najbolj prikupno, vendar so Rusi vsaj kristjani, njihova nafta pa blagoslovljena.

Vsak napor za ohranitev svetovnega miru se konča z vojno. Tudi blokada Hormuza se bo iztekla v spopad. Vendar se Evropejci takrat lahko umaknemo in vojno prepustimo Američanom, ki imajo v zalivu letalske in pomorske baze in dovolj orožja, da začnejo svetovno vojno. Do spopada bo v vsakem primeru prišlo. Kot nas je naučil Irak, so sankcije zgolj strateška ohromitev države, da je vojaški napad nanjo manj tvegan. Treba pa je vedeti, da tudi to pot ne gre za nafto, ampak za svetovni mir in demokracijo.