Kdor ne ve, kaj je zanj dobro, temu ni pomoči. Preprosti branjevec, čeprav marljiv, ne vidi daleč in mu je potrebno odločno vodstvo.

Arturo Ui

***

V soboto je bila v Cankarjevem domu Predstava. Brechtov komad o pohodu gangsterja Uia na oblast v Chicagu. Gangsterska zgodba v osrčju kapitalizma presunljivo sovpada z resničnostjo. Pravzaprav resničnost sovpada s komadom. Kar preveč. A pričakovana forma se potuji, kot se v brechtovskem epskem teatru spodobi. V komadu, ki ga je Brecht pisal, ko je na predvečer razplamtele vojne vihre na Finskem čakal na vizo za Ameriko, se je poigral z gledalčevimi/bralčevimi pričakovanji in predstavami. Napisal je gangstersko zgodbo za Američane. A pisal je o njih – o Nemcih in njihovi travmi. Vendar ravno okvir zgodbe opozori, da se v vsaki, tudi najboljši družini lahko skoti najslabše. V nasičeni zgodbi se odvije prolog o vzponu nacizma. Zgodba o zelenjadarskem, cvetačnem trustu je zgodba o junkerjih, o preračunljivem interesu kapitala. O mehčanju von Hindenburga, uboju Dolfussa, požigu Reichstaga, o obračunu s SA in Röhmom. Pač tako, kot je bilo in si je sledilo. Nemčija torej. A ne pustimo se lahkotno zavesti. Tudi moja, tvoja, čigar koli že dežela. Ključno sporočilo komada je, da se diktator, avtoritarni samodržec ne naredi sam, da ga naredimo vsi. Je vsega kriva kriza? Ne. Prilike ne oblikujejo človeka, človek oblikuje prilike. Zato smo za dogajanje skoz in skoz odgovorni sami.

Veliki vodja zatorej nikoli ne trka, ne moleduje. Na sceno stopi na velika vrata. Ko mu jih na stežaj odprejo. Zato gledalec z odlične Milerjeve postavitve ne odide lahkotno samozadovoljno; češ, iz teatra gremo pametnejši za nova spoznanja, ampak obremenjen s krivdo, z mačkom.

Čeprav se je na odru na borznem displeju med drugimi vrtel tudi SDS indeks (SEAIR INC?) z dinamiko vzpenjanja, je aluzija na aktualno in lokalno dogajanje drugje. Vzpon ne le, da lahko doživimo, ampak smo že doživeli. Morda ne Uia, vsekakor pa Majerja. Sedaj je vprašanje, ali ga lahko ponovimo. Pravzaprav, ali ga bomo dovolili ponoviti. V prihodnjih dneh bomo priče preverjanja ponovljene aktualnosti. V novi obliki, z novim spremstvom, a s staro topiko.

Pisal sem že, da je odveč ugibati, ali je bil Virant dogovorjen slepilni manever. Ali se vse odvija po vnaprej pisanem scenariju. Malo verjetno. Odvija se po nepisanem, a vseeno neizogibnem scenariju. V koalicijo z Majerjem ne gredo zato, ker so programsko tako skladni, ampak ker so mentalno sorodni. Javnost to opazuje. In, tako kažejo večkratne empirične preverbe, tudi že kaznuje. Virantu je v dveh mesecih od vodilne stranke pred volitvami uspelo pripeljati listo do rezultata, ki ne obeta vstopa v parlament. Kar je razumljivo, če vemo, kdo so (bili) njegovi volilci. Zato tudi ne čudi, da največji vzpon ob stabilni Pozitivni Sloveniji v teh dneh beleži SD. Zakaj? Zato, ker gre za volilce, ki so bili pred tremi leti pri Pahorju, odnesli svoje glasove k Virantu in se sedaj razočarani in zmedeni vračajo.

Vzpon Majerja na oblast kljub porazu na volitvah ni spontano sosledje korakov, ampak načrtna preparacija javnega mnenja. Da bi načrt vsaj delno uspel, da bi pridobil legitimnost, so morali skonstruirati dva pojma, ki se doslej nista uporabljala v tem kontekstu. Najprej je Majer sam uvedel pojem relativnega zmagovalca. Kar posledično pomeni, da je tudi poraženec volitev zgolj relativni. Že res, da v proporcionalnem sistemu ni absolutnih zmagovalcev in poražencev. A zato je raba pridevnika odveč. Ampak potem ko je Majer iskal pot iz zagate poraženca, so mediji začeli uporabljati besedno zvezo kot samoumevno. Kolikokrat pa so ob precej podobni situaciji leta 2004 govorili o relativnem zmagovalcu Majerju? Da ni bil zgolj relativni zmagovalec, se je hitro videlo in čutilo. V vseh porah družbe. Tudi v medijih, ki so ga tako nekritično promovirali. Drugi novorek je "sredinsko-desna koalicija". Kaj pa je zdaj to? Kakšna cirkuška predstava Viranta! Koalicija je (bo) desnosredinska. V desni koaliciji bo 36 poslancev desnih strank. Bo tudi Virant, ki se postavlja na sredino, a pristaja na osnovni desni kurz. Ničesar ni izposloval. Če je še pred časom Jankoviću, ki vsaj za zdaj ni v sodnem postopku, pogojeval vstop s prevzemom državotvornih ministrstev, torej tako pravosodja kot notranjih zadev, je zdaj že bolj kot ne gotovo, da bo notranje ministrstvo prepustil Majerju. Dejanski manevrski prostor pa Majerju ne pogojuje nadzora nad pravosodjem (kaj pa lahko naredi minister v aktivnem sodnem procesu proti trgovcem z orožjem?), ampak nad policijo. Še zlasti, če se bo tja preselilo tožilstvo. Kako deluje pravna država, ko je tožilstvo do konca instrumentalizirano, smo videli v legislaturi 2004–2008. Sicer pa Majer že sedaj, ko še kot poraženec ni formalno sestavil zmagovite koalicije, ponižuje sodišče. Najprej je z obnašanjem v in pred sodno dvorano izpodbijal avtoriteto sodišča. Sedaj se kar dvakrat zapored ni udeležil naroka. Pač pomembnejši opravki. Država, koalicija in vse drugo. Kako bo šele, ko bo premier?

A kot rečeno, za vzpon ne gre kriviti Majerja. On samo vzame, kar mu ponudijo. Ni res, da je do desne koalicije prišlo zato, da se razreši povolilna pat pozicija, ampak je bila proizvedena pat pozicija zato, da bi se Majerju, kljub porazu, tlakovalo pot na oblast. Račun je bil enostaven. Če je DeSUS, kot sama poudarja, leva stranka, so s PS in SD nabrali 44 glasov. Desne (SDS, SLS in NSi) 36 glasov. Celo "sredinska" Virantova lista v objemu Majerja ni bila dovolj. Moral je prestopiti tudi DeSUS. Kaj lahko DeSUS dobi v desni koaliciji, česar ne bi v levi? Kaj lahko pridobi Virant? Manj ideologije? Lepo prosim. Že v kratkem bo referendum, na katerem se bodo državljani opredeljevali do omejevanja človekovih pravic nekaterih družbenih skupin. In Virantova lista ter DeSUS bosta v koaliciji, ki je motor tega napada na družinski zakonik. A o tem molk novih liberalcev. Raje se pogovarjajo o tem, da se ne sme preigravati preteklosti. Kot da bi bilo težko reči »ne bomo«. Še več. Danes se preko vsake mere moralizira okrog ostrih besed Svetlane Makarovič o RKC. Sovražni govor! Kršenje človekovih pravic! Prizadetost verskih čustev! Bog pomagaj! Kakor koli že ostro se je izrazila Makarovičeva, je govorila izključno o instituciji Cerkve. Samo še tega nam je treba, da se institucij ne bo smelo kritizirati. Potem bo lahko še kdo rekel, da je užaljen, če kritiziramo vlado, ki jo podpira.

Ko sem po sobotni predstavi poln vtisov prišel domov, me je čakalo sporočilo, da je umrl profesor in liberalec Slavko Ziherl. Ravno z njim sem to večno temo ničkolikokrat premleval. O avtoritarnosti, o fascinaciji moči. Naj bo Ui, naj bo Orban, naj bo Majer, naj bo župan podeželske občine. Vendar je, podobno kot Brecht, tudi Slavko Ziherl ostajal optimist. Moč je onkraj nosilca. Moč definira podložnik. Je torej vzpon, kot optimistično naslavlja svoj komad Brecht, ustavljiv? Hja. Že mogoče. Nemci so rabili od Brechtovega zapisa še dolga štiri leta.