Če se nezanemarljiv delež državljanov, ki so za to zbirko osebkov glasovali na volitvah, počuti prevaranega, ogoljufanega in izdanega, preden so ti izvoljenci sploh začeli delati, nima pa nobenih sredstev, da bi jih spravil na pot, ki bi bila vsaj približno skladna z volilnimi obljubami in pričakovanji, je z danim sistemom izbire naših predstavnikov nekaj narobe. Seveda lahko rečemo, da so si ljudje sami krivi, ker so volili tako, kot so, lahko bi jim tudi privoščili, da jih tepe lastna neumnost. Ampak to je prepoceni. Tako kot se stvari obračajo v vseh fazah volitev in po njih, bo enkrat treba reči, da problem ni več v tem, da ljudstvo voli, kakor pač voli, temveč v tem, da voli.

Volitve ne zagotavljajo več nobenega upoštevanja vrednega vpliva volilcev na izvoljene in s tem na oblast. Volilne kampanje so nastavljene tako, da suspendirajo politični razmislek in, če naj uporabim staroveški izraz, racionalno izbiro; volilna izbira je taka, da je v temeljnem protislovju s pojmom izbire; izvoljeni pa nimajo nobenih pomislekov več pred tem, da izvolitve ne bi povsem odkrito sprejemali kot dejanja, ki jih odvezuje sleherne odgovornosti do tistih, ki so zanje volili. Če je ravnanje naših izvoljenih predstavnikov v nasprotju z obljubami volilcem in pričakovanji volilcev (o političnih programih že ne moremo več govoriti), ti izvoljenci ravnajo kot uzurpatorji. Uzurpator je človek, ki si je oblast prisvojil na nelegitimen ali nezakonit način, človek, ki uživa oblast, ki mu ne pripada. V bolj tradicionalnih družbah je pojem uzurpacije izključeval takšno ali drugačno utečeno ali upravičljivo izbiro oblastnika. Danes uzurpatorje volimo. Volitve postajajo vse bolj samo legitimiranje političnih uzurpacij.

Ko nas pogreva, ko vidimo, kako nam je oblast ušla v tistem trenutku, ko smo jo izvolili, in kako tem našim politikom nič ne moremo, zlahka spregledamo, da konec koncev tudi ti politiki nič ne morejo. No, to je retorično pretiravanje: dejansko gre za to, da tudi politiki ne morejo prav veliko. V njihovi moči je dokopati se do oblasti in se je oklepati, tudi ko za to ni nobenega razloga razen osebnih ambicij ali utvar, v njihovi moči je osvoboditi se odgovornosti do volilcev in države, se okoriščati in dopasti samim sebi, vsem drugim pa greniti življenje - sicer pa so meje njihove oblasti postavljene dokaj ozko.

To je danes svetovni pojav. Ne gre le za to, kar je vedno bilo, da voditelji šibkejših držav upogibajo kolena in sklanjajo glave pred voditelji močnejših. V takih primerih imajo veliki moč, ki pa je lahko iluzorična, svojo moč pa imajo tudi nemočni. Gre za to, da so danes tudi politični voditelji najmočnejših držav dokaj nemočni, da so mehanizmi odločanja marsikje zablokirani, da so vlade paralizirane in da tudi največji nimajo prav veliko vpliva na procese, ki jim nekritično pravimo kriza. Nekateri analitiki in komentatorji razlagajo nemoč politikov z nerazrešenimi protislovji med globalno ekonomijo in lokalno naravo politike. Nekaj je na tem, menim pa, da ključnega problema ne gre iskati v razmerju med ekonomijo in politiko, temveč v naravi naše današnje globalne politične ekonomije. V tej politični ekonomiji je konstelacija moči takšna, da so politiki vse bolj podrejeni centrom ekonomske in še posebej finančne moči.

Vzemimo za primer sosednjo Madžarsko, ki je v zadnjem času prišla na zelo slab glas. Vladajoča stranka ima tam absolutno večino in vlada vso moč, da po svoje kroji tudi najvišje zakone. To moč tudi uporablja. Pa je prišla v spor z EU. Evropski samodržci ji očitajo kršenje človekovih pravic. To je nenavadno: ne kršenje človekovih pravic, marveč obtoževanje evropske države, da jih krši. Zahodni politiki so ta prijem doslej uporabljali za države drugod po svetu, ki so se jih namenili napasti in podrediti. Tudi v danem primeru ni nič kaj težko ugotoviti, da ogrožanje človekovih pravic ni tisto, kar evropske uradnike dejansko najbolj moti. Glavni kamen spotike je novi zakon, ki zagotavlja vladni nadzor nad madžarsko centralno banko in med drugim zahteva od članov monetarnega sveta prisego zvestobe naciji. Reakcije na ukrep, ki naj bi zagotavljal, da bi nacionalna banka delovala v nacionalnem interesu, so divje. Govori se tudi o fašizmu - madžarskem seveda.

Besede prisega, zvestoba, nacija so težke, obremenjene besede. Težje od takih težkih besed pa je razumeti, kako lahkotno se proti njim opleta z demokracijo. Bruseljski diktatorji so od Madžarske ultimativno zahtevali, da za njih sporne zakone nemudoma revidira in uskladi z zakoni EU, ker da ne morejo dopustiti, da bi "senca dvoma o spoštovanju demokratičnih načel in vrednot še naprej padala na državo" (Madžarsko). Tako je govoril komisar Barroso. Za liberalce v evropskem parlamentu v madžarskem primeru ne gre le za "tehnično kršitev zakonodaje EU", marveč za "postopno in vztrajno spodkopavanje vrednot EU". Kardinalni prekršek, ki ga evrokrati očitajo madžarski vladi, je kršenje "neodvisnosti centralne banke".

Od kdaj je neodvisnost centralnih bank demokratično načelo in vrednota? Veliko drugih neodvisnosti, začenši z neodvisnostjo sodstva, je pojmovno in zgodovinsko povezanih z demokracijo. Ni mi pa znano, kdo in kdaj in zakaj in čemu je za demokratično načelo in vrednoto postavil neodvisnost centralnih bank. Nočem reči, da ureditev, v kateri velja načelo neodvisnosti centralnih bank, ni demokratična. Menim le, da je to posebne vrste demokracija. Naj ji rečemo bančniška demokracija? Demokracija, v kateri so nacionalne banke neodvisne od nacionalne politike, nacionalna politika pa mora plesati po taktu nadnacionalnih bankirjev. Madžarski vladi ne perejo glave le razni komisarji, marveč tudi uradniki Evropske centralne banke. Še več, levite ji berejo tudi poljubni nacionalno nezapriseženi bankirji. Kaj Viktorju Orbanu pomaga vsa njegova politična moč? In komu bodo služili naši politični pedenjmožje, če se bodo uspeli zmešetariti za oblikovanje vlade?