Zdaj niti nisem več povsem prepričan, v katero od obeh skupin bi takrat uvrstil sebe, a dejstvo je, da me je Sneg na Kilimandžaru navdušil bolj kot katerikoli drug film, ki sem ga videl na zadnjem ljubljanskem festivalu.

Spoznal sem namreč, da je mojo takrat še svežo misel Guediguian že pred časom (film je premiero doživel spomladi v Cannesu) dobesedno pretvoril v filmske slike oziroma jo zapletel v toplo žalostinko, v pripoved, ki je bila nedvomno eden najbolj družbeno aktualnih in s tem relevantnih filmov festivala. Morda pri še eni v nizu svojih naturalističnih pesmi o Marseillu Guediguian ni postregel s takšno režijsko bravuroznostjo kot leto poprej Mehičan Alejandro González Inárritu, ko je v filmu Biutiful (pustimo zdaj ponesrečene in nepotrebne slovenske prevode tega naslova) kukal v drobovje Barcelone, oziroma z razglednicami iz Allenove simpatične Vicky Christine Barcelone, a zato s svojim filmom v gledalcu odpira še kako aktualne dileme, kakršne znajo s pomočjo fabule odpirati le največji mojstri filmskega pripovedovanja.

Sneg na Kilimandžaru, ki si ga od četrtka lahko ogledate v Kinodvoru, se začne z nenavadno loterijo, s katero vodstvo pristaniškega sindikata izžreba tistih dvajset nesrečnežev, ki bodo v teh težkih časih ostali brez službe. Predsednik sindikata Michael v svoji idealistični veri v pravičnost in enakopravnost v ta boben najprej vstavi, nato pa tudi izvleče svoje ime ter se tako le nekaj let pred upokojitvijo znajde na cesti.

V znak - kot se bo izkazalo, rahlo mitološke - kolegialnosti nekaj dni zatem na praznovanje obletnice svoje poroke poleg družine in prijateljev povabi še vseh preostalih devetnajst nesrečnežev, s katerimi si po lastnem mnenju deli nenaklonjeno jim usodo. A to se izkaže za njegovo zablodo in Michael, večni borec za pravice delavcev, postane žrtev bivšega sodelavca, mladega Christopha, ki za razliko od njega nima hiše, nima ženine plače, nima otrok in prijateljev, ki mu lahko pomagajo, nima zagotovljene odpravnine niti pokojnine, ki bi ga čakala v razmeroma bližnji prihodnosti.

Christophe ima le dva mlajša brata, za katera je primoran skrbeti, in v Michaelu vidi vse prej kot pravičneža in dobrodelneža. Gledano iz Christophove perspektive je Michael zgolj nekdo, ki je preskrbljen in živi zanj zavidanja vredno življenje, obkrožen s številnimi ljudmi, ki ga imajo radi, pa še lep kupček denarja za potovanje v Tanzanijo je dobil v dar, denarja, ki mu ne bi smel pripadati, saj kot vodja sindikata v svoji zgrešeni veri v enakopravnost ni zaščitil njega in njemu podobnih, ki razen službe v pristanišču niso imeli praktično ničesar.

Sporočilo, ki ga v svojem raziskovanju delavskega razreda pred gledalca torej polaga Guediguian, je, da sta v kapitalizmu, kakršnega poznamo, enakost in bratstvo le ničvredni paroli, in če je tudi svoboda v takšnem svetu upravičeno pod vprašajem, je jasno, da od francoske revolucije v današnjem času ni ostalo praktično nič. Michael in Christophe namreč v boj proti sistemu, ki ju, vsakega na svoj način, zavrže, ne moreta več zakorakati skupaj, saj ju njuni žalostni, a tudi neenaki usodi istočasno zoperstavljata drugega proti drugemu.

Enotnega delavskega razreda torej ni več in zato tudi delavskega upora ne more biti, Sneg na Kilimandžaru pa tako kljub svojemu optimističnem tonu in intimno skoraj srečnemu koncu izzveni dokaj pesimistično, že skoraj črno, saj na širši družbeni ravni ne prinaša nikakršnega upanja v boljši svet.

Izkaže se torej, da je Robert Guediguian v svojih dognanjih zelo blizu Žižkovemu skepticizmu do posameznikovih dobrih del, ki razen k boljšemu počutju ne prispevajo k ničemur bistvenemu, še najmanj pa vodijo h koncu tega škodljivega sistema. Guediguian je morda nekoliko manj ciničen, a vendarle ne dovolj idealističen, da ne bi vedel, da lahko z vso svojo solidarnostjo kvečjemu komu lajšamo bolečine od udarcev, ki so mu namenjeni in ki se jim ne sam ne z našo pomočjo ne more izogniti. Tako je tudi v Snegu na Kilimandžaru ob koncu rešen le Michaelov svet, usoda pristaniških delavcev, tako tistih, ki so skupaj z njim izgubili službo, kot zaposlenih, pa še naprej ostaja neprizanesljiva in negotova.

Zato bi lahko najnovejši film Roberta Guediguiana opisali tudi kot film o koncu sveta, ki se je že zgodil, a ga nihče ni hotel zares opaziti. In takšna je tudi njegova usoda. Tako zelo lep in topel film je to, skoraj bi lahko rekli lahkoten, da so mnogi spregledali, kako zelo tragičen in utopističen je. Konec koncev so v dobri veri, da lahko prav ta film pomaga utrjevati enakost, bratstvo in svobodo, te tri stebre Francije in Evrope, film bogato nagradili v evropskem parlamentu.

Kar seveda zgolj priča o tem, da še tisti, ki so te stebre v dobršni meri porušili, ne vedo, da so porušeni.