Le tri dni prej je namreč Dnevnik, za njim pa še drugi mediji, javnost osupnil s sicer (potihoma) pričakovano novico, da se utegnejo banke zaradi milijonskih dolgov mariborske nadškofije v kratkem polastiti kopice cerkvenih nepremičnin, med njimi dvorca Betnava, samostana Studenice in samega sedeža nadškofije v središču Maribora. Kar je na lokalni ravni približno tako, kot če bi vesoljna RKC s finančnimi mahinacijami zakockala vatikanske palače z vrtovi vred. Pričakovati je bilo torej, da bodo škofje na skupnem sestanku staknili glave, premleli zadevo in vsaj v grobem obvestili vernike in vse druge, kako rešujejo cerkveno premoženje. Še posebno glede na to, da so se na mariborski nadškofiji po zadnjih razkritjih zavili v oglušujoč molk: novinarjem kaj več od tega, da si prizadevajo "urediti trenutno finančno situacijo" in da v ta namen potekajo "številne aktivnosti", ni bilo dano izvedeti. In o čem so škofje "uradno" razpravljali na tem sestanku?

Če bi verjeli sporočilu za javnost, ki so ga škofje poslali istega dne, o mariborski costi concordii sploh niso govorili. Dolgovi, zaplembe, antidatirane listine, Vegrad … so, kot kaže, v Cerkvi besede non grata. Za škofe je bilo očitno bolj pomembno, da so se "seznanili z delovanjem tajništva SŠK in Tiskovnega urada SŠK", se informirali o vizijah razvoja Katoliškega inštituta in katoliške fakultete, obravnavali smernice za leto vere, potrdili besedilo pastirskega pisma za postni čas ter govorili o programu aprilskega teološkega simpozija z naslovom "Ali in zakaj je verne strah?". Medtem ko torej Costa Concordia nevarno nagnjena poka in drsi s pečin v globine, se kapitan pogovarja o ladijski PR-službi, vremenu, turistih, njihovih strahovih in prihodnjih potovanjih.

Slovenska katoliška cerkev v svoji novejši zgodovini še nikoli ni bila v tako hudem položaju. Hudem v moralno-etičnem smislu, ki je prvi in zadnji smisel obstoja te institucije, če v Bogu vidimo vrhovno avtoriteto. Vse jasneje postaja, da za polom takšnih razsežnosti, kot ga opazujemo v Mariboru, ne morejo biti odgovorni le pohlep in finančne špekulacije peščice posameznikov, temveč da sega odgovornost visoko v tedanje in sedanje kleriške vrhove. Le tako si je mogoče pojasniti trdovratni cerkveni molk.

Ljubljanski nadškof Stres je bil soodločevalec v Mariboru od leta 2000 do leta 2006, ko je postal celjski škof, in nato spet od leta 2009, ko je kot nadškofov pomočnik po uradni verziji le "gasil požar". Tudi kot celjski škof je najbrž dobro vedel, kaj se dogaja, saj je celjska škofija postala tretjinska lastnica premoženja nadškofije in s tem tudi njenih dolgov. Zakaj se torej dr. Stres ni za bolj odgovorno poslovanje zavzel mnogo prej, ampak so tvegani in etično sporni posli postali težava šele tedaj, ko se niso iztekli po načrtih? Neodgovorjeno ostaja tudi, zakaj Sveti sedež ni bil pravočasno obveščen o plazu, ki so ga sprožili domnevno problematični posamezniki z nekdanjim ekonomom na čelu, in zakaj so vodilni tako dolgo molčali o škandalu s T-2 in pornografijo? Tudi sedanji mariborski nadškof Turnšek je kot stolni kanonik sedel tako v gospodarski upravi kot v zboru svetovalcev nadškofije (do aprila 2006), kasneje kot nadškofov pomočnik, a po informacijah, ki so na voljo, ni odločneje ukrepal. Do danes tudi ni povedal, kako gre z evangelijem v sklad dejstvo, da je kot nadškofov pomočnik soglašal, da so duhovniki postali slamnati lastniki Betnave, d. o. o., in jih tako nič krive pred letom dni obremenil z izjemno visokimi krediti, ki jih ne morejo odplačati. Morda se hazarderske krogle, ko se je zavalila po hribu navzdol, res ni dalo ustaviti, toda o tem bi lahko strokovna in širša javnost presojala, če bi bili v Cerkvi pripravljeni nanje odprto odgovoriti. A transparentnost je v strogo hierarhizirani Cerkvi, v kateri marsikdo tudi zaradi strahu pred neželeno premestitvijo skrbno varuje svojo in skupno skrivnost, le želja zunanjih opazovalcev nezadržnega potapljanja na čereh pohlepa in neodgovornosti nasedle cerkvene ladje.

Nič manj nenavadna pa niso niti nekatera druga ravnanja nadškofa Stresa. V dvajsetih letih demokratične Slovenije se ni zgodilo, da bi minister aktualne vlade (Svetlik) pred kamerami nacionalne televizije (v Pogledih) obtožil pomembnega predstavnika Cerkve (Tadeja Strehovca, tajnika Komisije Pravičnost in mir), da laže. In naslednji dan ni bilo nobenega škandala, nobene ogorčene izjave SŠK zaradi "nezaslišanega" ministrovega ravnanja. Če bi se odzvali, bi seveda imeli velike težave. Težko bi namreč branili verodostojnost Strehovčeve trditve, da se po sprejemu družinskega zakonika v šolah ne bo več smelo govoriti o očetovstvu in materinstvu. Ali da je Novinarsko častno razsodišče Družinino novinarko, ki je ponaredila rezultate mednarodnih raziskav o istospolnih, obsodilo zaradi ideoloških razlogov, ko pa so sami avtorji teh raziskav potrdili, da so bile njihove raziskave napačno interpretirane. Kadrovska izbira, kot vemo še iz partijskih časov, seveda nikoli ni naključna. Žalostno pa je, da nadškof ne uvidi, da Strehovec škodi Cerkvi: ne zato, ker goreče podpira nasprotnike zakonika, temveč zato, ker kot duhovnik ne okleva posegati tudi po nepoštenih sredstvih v debati.

Cerkvi, vernikom in vsem nam pa s svojim slovenceljskim obračunavanjem s Cerkvijo škodi tudi sicer odlična slovenska pesnica, pravljičarka in publicistka Svetlana Makarovič. V intervjuju za spletni portal Siol.net ni zmogla argumentirane kritike cerkvenih ravnanj, zmogla je masten pljunek. Z govorjenjem o domobranskih ličinkah in duhovnikih kot "prekletih smrdljivih farjih" je slovenceljstvu dala nov naboj. Slovencelj, kot vemo, najraje vse vrže v en koš in raje sovraži kot razmišlja. Njene besede "So stvari, ki jih je treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost," so sovražni govor najmanj toliko kot Majerjev pamflet, čeprav bodo organi pregona najbrž tudi v tem primeru težko dokazali, da je ta poziv k sovraštvu imel za posledico nasilje, kar naj bi bilo potrebno za obsodbo po 297. členu KZ. Kakor koli že, za stanje duha v Sloveniji so škodljivi vsi, ki sovražijo, namesto da bi razmišljali, vsi, ki skrivajo, namesto da bi razlagali, vsi, ki skačejo v rešilne čolne, namesto da bi na krovu pomagali z avtoriteto in znanjem.