Malezijski politik se zaveda, da je neobičajno (čeprav vedno manj neobičajno), da nekdo z nekdanjih kolonialnih posesti daje nasvete Zahodu. Te vrste komunikacija je potekala v nasprotni smeri. Še nedavno, med tako imenovano finančno krizo v jugovzhodni Aziji, so Evropa in ZDA ter njihove mednarodne organizacije diktirale Azijcem, kaj naj naredijo. Od Malezije so, denimo, zahtevali, naj zviša obrestne mere, odpravi proračunski primanjkljaj, dopusti bankrotirati bankam in podjetjem, nesposobnim preživetja, ipd. Zdaj ko je kriza udarila po Evropi in ZDA, pa nekdanje velesile delajo vse tisto, kar so državam jugovzhodne Azije med njihovo krizo zapovedale, da ne smejo delati.

Ne gre le za večno opozarjanje na dvojna merila. Gre za to, da se sesuva zahodna diskurzivna hegemonija (ali preprosto dominacija). Med večjim delom preteklih dveh stoletij, pravi Mohamad, je "kapitalizem"" ponujal Evropi "jasno pripoved", ki je utemeljevala - evfemistično rečeno - vodilno vlogo Zahoda v svetu. Zgodovino teh dveh stoletij Mohamad povzema zelo preprosto. Zahvaljujoč razvoju manufakture in industrije je Zahod obvladal svetovno trgovino in posle, Zahodnjaki pa so uživali najvišji življenjski standard. Po drugi svetovni vojni so se Japonska, Tajvan, Južna Koreja in Kitajska industrializirali, začeli proizvajati kvalitetne in cenejše izdelke ter zavzeli tržišče. Evropejci in zlasti Američani so na svojo nekonkurenčnost odgovorili s preusmeritvijo na finančne trge. Izmislili so si celo vrsto novih finančnih produktov in si zagotovili nadaljnjo rast in blagostanje. Toda finančni trgi ne spodbujajo ne realne produkcije ne trgovine in ustvarijo komaj kako delovno mesto, zavladali so pohlep, zlorabe in manipuliranje trgov in balonček je počil. Zdaj bi si Zahod moral priznati, da je osiromašel, in začeti živeti skladno s svojimi možnostmi, se vrniti k realnemu gospodarstvu, producirati dobrine in usluge, znižati plače, premije in nagrade in delati več. Vlade bi morale nadzorovati finančne trge, finančne produkte strogo nadzirati in nekatere prepovedati. Novi "Bretton Woods" bi moral zagotoviti primerno predstavništvo razvijajočim se državam in uvesti svetovno valuto, vezano na zlato podlago. Evropocentrizma je konec, Zahod bi moral poiskati rešitve na Vzhodu.

Spet enkrat "ex oriente lux"? Mohamadov Zahod je zrcalna podoba orientalističnega Vzhoda. Njegov avtoritarizem udari na dan, ko ljudstvo, ki demonstrira in stavka, krivi za neuveljavljanje "varčevalnih ukrepov" na Zahodu. Prepričljivost njegovega argumenta pa je v tem, da od Zahoda zahteva, naj sam uporabi lek, ki ga predpisuje drugim. Drugače rečeno: od Zahoda, ki je dvesto let dobro živel od zgodbe o kapitalizmu, zahteva, naj živi po pravilih te zgodbe: naj bo kapitalističen.

Besedilo, o katerem pišem, je Financial Times objavil pod naslovom Zahod se mora vrniti k temeljem kapitalizma. Je eden od prispevkov k nadvse zanimivi razpravi o "krizi kapitalizma", ki jo je odprl ta časnik. V tej razpravi je seveda bilo takoj na začetku postavljeno pod vprašaj izhodiščno vprašanje: Je kapitalizem v krizi? To smo lahko pričakovali. Pričakovali smo lahko tudi odgovor, da je kapitalizem napačna tarča, da pa ga je mogoče malo popraviti, zgladiti. (Ta druga trditev je seveda v protislovju s prvo.) Zanimiva je argumentacija.

Sedanja finančna kriza, pravijo nekateri prispevki, ni kriza kapitalizma, ker je kapitalizem sistem, ki smo ga že prerasli. Po tem razumevanju je bil kapitalizem precej kratkotrajen pojav, saj ga na eni strani nista poznala ne Adam Smith ne Karl Marx, na drugi pa se je že v 30. letih prejšnjega stoletja začel spreminjati v nekaj bistveno drugega. Kapitalizem je tu definiran kot sistem, ki ga označuje privatna lastnina nad sredstvi za proizvodnjo in menjavo oziroma lastnina in nadzor nad kapitalom. V sistemu, ki prevladuje danes, sta lastnina in nadzor nad kapitalom ločena. Lastnik kapitala ima malo nadzora, če sploh kak nadzor, nad njim. Upravljajo ga drugi. Tisti, ki obračajo denar, obračajo denar drugih ljudi. Banke imajo proste roke, da brez negativnega tveganja zase služijo velike vsote denarja, pogosto z dejavnostmi, za katere jih lastnik denarja ni pooblastil. Nadzora nad kapitalom in s tem nad sredstvi za produkcijo in menjavo ne zagotavlja lastništvo, ampak položaj v hierarhiji sistema.

Isti argument, da nimamo več opraviti s kapitalizmom, bi lahko izpeljali tudi drugače, s sklicevanjem na Marxovo analizo. Lastništvo nad sredstvi za proizvodnjo je tudi tu velikega pomena, kar pa definira sistem, o katerem zvečine še danes govorimo kot o kapitalizmu, je specifična oblika izkoriščanja. Izkoriščanje se zgodi v produkciji, z uporabo delovne sile pod nadzorom lastnika kapitala, ki kot tak prisvoji presežno vrednost. Tako imenovana finančna industrija ni vezana na produkcijo, in ker ne producira, razen v metaforičnem pomenu, ne eksploatira. Njene dobičke lahko imenujemo izkoriščanje le v pomenu, v katerem grabež, krajo, rop ali plenjenje lahko imenujemo izkoriščanje.

Če kapitalizem torej ni v krizi, ker sodi v preteklost, naj nas ne skrbi zanj, temveč za prihodnost tržne ekonomije, lahko preberemo v Financial Timesu. Taka rešitev pa ne pripelje daleč. Če je tržna ekonomija pojem, širši od kapitalizma, smo ustvarili pojem, ki sega nazaj do antičnih časov in je tako splošen, da ne pove ničesar več brez specifikacij. Kar rešujemo danes, ni tržna ekonomija, marveč specifična oblika tržne ekonomije. Če ne rešujemo kapitalizma, kaj potem rešujemo? Roparsko ekonomijo?

V pomoč ni niti razločevanje med kapitalizmom in trenutnimi ekscesi, zlorabami ali stranpotmi kapitalizma, s katerim si pomagajo avtorji, ki kapitalizma niso postavili v preteklost. Taki prijemi me spominjajo na razprave, ki so začele vznikati po XX. kongresu KP ZSSR, v katerih so se nekateri zavzemali za socializem brez njegovih neprijetnih plati. Vemo, kako se je to končalo: s koncem socializma, ker je tedaj, ko se je začelo iskati njegovo pravo podobo, izgubil legitimnost. Ko se v današnje razprave začne tihotapiti razločevanje med resničnim in realno obstoječim kapitalizmom, ko si začenjamo želeti kapitalizem s človeškim obrazom, brez neznosnih neenakosti ipd., nam to naznanja izgubo legitimnosti kapitalizma in njegov konec. Drugače tudi ni moglo biti. Zato vrnitev na začetek ne pomaga. Zašli smo namreč že na začetku. Če je sploh bil.