Že samo za to bi, če bi bil jaz slovenska oblast, podelil dosmrtno častno penzijo in najvišja državna odlikovanja Žigi in Boštjanu Vircu za njun psevdodokumentarec "Houston, We Have a Problem!", sijajno potegavščino o najbolj varovani skrivnosti dvajsetega stoletja - supertajnem jugoslovanskem vesoljskem programu, ki so ga razvijali v skrivnostnem Objektu 505, podzemnem vojaškem oporišču v Željavi na meji med Hrvaško in Bosno in Hercegovino, kjer so jugoslovanski vesoljski pionirji na podlagi dnevnika uglednega slovenskega znanstvenika Hermana Potočnika sestavili raketo Saturn in modul Apollo, Tito pa ju je nato marca 1961 prodal Kennedyju v zameno za velikansko finančno pomoč, s katero je financiral svoje luksuzno življenje.

In če bi brata Virc vprašala mene, bi bila moja edina zamera njunemu duhovitemu triminutnemu filmu, da je malce preveč očitno, da se zafrkavata. Sam bi na primer nekoliko ublažil potegavščino, samo toliko, da bi lahko kdo celo nasedel zgodbi. Bilo bi zares perfektno, če bi zgodba o Titovi prodaji vesoljskega programa ZDA prepričala kak resen medij in bi ta novico objavil pod oznako "senzacionalno!" ali "šokantno!".

In kaj se je zgodilo? Huronsko zabaven trailer za mockumentary bratov Virc - s spretno montiranimi kadri Gagarina, Stalina, Arthurja Clarka, podzemnega oporišča JLA in srečanja Tita in Kennedyja, posnetki izstrelitve Apolla, nenadne jugoslovanske prosperitete v šestdesetih in dovčerajšnjega partizanskega komandanta, po novem v beli obleki in luksuznem kabrioletu s kubansko cigaro v ustih - se je v začetku tedna pojavil na mreži in v nekaj minutah obšel ves Balkan: bilo ni niti enega samega hrvaškega, bosanskega, srbskega ali črnogorskega medija - in ko pravim niti enega samega, res mislim vse do zadnjega, od gverilskih spletnih portalov do resnega dnevnega časopisja -, ki pod oznako "senzacionalno!" ali "šokantno!" ne bi objavil novice o neverjetnem odkritju bratov Virc!

Najprej z zlobno razpotegnjenim nasmehom, potem pa vse bolj živčno in na koncu že prav mrzlično sem po spletu iskal kak, vsaj en medij, en sam stavek, ki bi dal slutiti, da so dojeli, da gre za satiro.

Zaman - na stotine portalov, spletnih strani in dnevnih časopisov na Hrvaškem, v Srbiji, Črni gori ter Bosni in Hercegovini je poročalo o senzacionalnem, šokantnem odkritju avtorjev slovenskega dokumentarca Žige in Boštjana Virca in vsi do zadnjega so svoje poročilo končali z nategom iz njunega trailerja, da bo treba na premiero vznemirljivega dokumentarca "Houston, We Have a Problem!" počakati do leta 2013.

Moj duh je klonil. Kako je mogoče, da prav nihče, niti en srbski, bosanski ali hrvaški medij - vključno z modernimi, tako imenovanimi urbanimi portali in smrtno resnimi dnevnimi časopisi - ni dojel, da se mladi slovenski režiser zafrkava? Kako je mogoče, da se nihče ni spomnil, da bi vsaj vtipkal ime Žiga Virc v Googlov iskalnik, kjer bi lahko prebral, kako je mladi slovenski režiser pred dvema, tremi leti postavil na noge celotno italijansko državo - še ene velike mediteranske šaljivce - s filmsko satiro "Trst je naš"?

Kako je mogoče, da so vsi ti veliki balkanski vicmaherji in svetovno znani šaljivci nasedli zgodbi, kako je Tito po vojni - ob tem, ko je obnavljal porušene mostove, ceste in proge - v strogi konspiraciji, globoko pod neko bosansko planino razvijal sofisticiran progam za pristanek jugoslovanskih rudarjev na Luni, potem pa ga prodal Kennedyju?

Saj ni čudno, da nihče ni razumel šale: nihče ni niti za trenutek podvomil niti toliko, da bi mlada slovenska "raziskovalca" obtožil cenenega senzacionalizma.

Mockumentary bratov Virc je tako zadel tarčo veliko bolj natančno, kot sta se, verjamem, sama nadejala: ko sta se razvratno izživljala nad jugoslovansko mitologijo in stvar gnala do absurda, sta razkrila vso bedo postjugoslovanskih državic, v celoti nastalih na mitologijah, ki jim je bil Tito kot neželeni biološki oče satan ex machina. V teh njihovih mitologijah je bil Tito hkrati nepismeni pritlikavec in češki grof, sovjetski agent in ameriški dandy, množični morilec in brezvestni satrap, največji naravni sovražnik vsake posamezne balkanske državnosti, mitološko bitje, brez katerega navsezadnje njihove male državne mitologije ne bi obstajale.

Če poenostavimo: na popolnoma enak način, kot sta svoj triminutni film posnela brata Virc, le da brez šaljivih podtonov, so jih Hrvati, Srbi in preostali nekdanji bratski narodi posneli že na stotine, ob tem pa napisali še na stotine debelih knjig in tisoče novinarskih feljtonov. Edino, pravzaprav, česar balkanski zgodovinarji o Titu še niso odkrili, je bila dobro varovana skrivnost o njegovem vesoljskem programu in tajni kupčiji s Kennedyjem.

Psevdodokumentarni skeč Žige in Boštjana Virca je tako v njihovih očeh samo zamašil luknje v vednosti: zdaj je končno vse jasno, pa ja ne mislite, da je bila Jugoslavija zgrajena z delovnimi akcijami in da je Tito kabriolete in cigare kupoval v narodnih magazinih?

V svojih malih, pritlikavih mitologijah so venomer namrgodeni in smrtno resni Balkanci nekje po poti izgubili ves smisel za humor in na koncu doživeli, da se iz njih norčujeta protestantska serviserja hladilnikov. Če bi bil jaz slovenska oblast, bi jima takoj dal častno penzijo, odlikovanja in ves denar, ki ga potrebujeta, da do leta 2013 končata dokumentarec.

Pa da svet končno izve, kako in zakaj je Udba ubila Kennedyja.