Od začetka grške dolžniške krize naprej je jasno, da smo v Evropi živeli daleč preko svojih možnosti. Na nobenem drugem področju to ni tako res kot pri politični oblasti. Zdaj je nastopilo obdobje varčnosti in racionalnega ekonomskega obnašanja. Parlamentarne stranke moramo obravnavati kot stroškovna mesta in zmanjšati porabo političnega aparata. V parlamentarni sistem je treba vpeljati načela produktivnosti, racionalizacije in fleksibilnosti delovne sile.
Postopek lahko teče samodejno. Takoj kot stranke sprejmejo sklep o povečanju fleksibilnosti delovne sile, je treba ustrezno povečati fleksibilnost političnih delovnih mest in poenostaviti postopke discipliniranja, odpuščanja in najemanja. Za začetek bi bilo dobro štiriletne pogodbe o delovnem razmerju poslancev v parlamentu skrajšati na obnovljive enoletne pogodbe in parlamentarcem omogočiti tudi, da delajo na študentske napotnice brez akumulacije delovne dobe in pravic, ki izhajajo iz rednega delovnega razmerja. To bo v njih dramatično povečalo stopnjo razumevanja za probleme pogodbeno zaposlenih delavcev, ki morajo po desetih letih groziti s sodiščem, da dobijo redno zaposlitev. Ob tem je treba vse nepotrebne stroške, kot so potovanja v tujino, službeni avtomobili in zdravstvena oskrba, obravnavati kot privilegije, ki so vsaj delno plačljivi. Vse, kar velja za zdravstveni sistem, mora veljati za uporabo parlamentarnih servisov. Do temeljne oskrbe v urgentnih primerih ima pravico vsak. Za vse drugo se je treba postaviti v vrsto in čakati, ali pa vstopiti v samoplačniški politični program.
Stranke je treba obravnavati tako, kot stranke obravnavajo sindikate. Kot sovražne skupine pritiska za zaščito partikularnih interesov, ki jih je treba omejiti s čim bolj komplicirano razporeditvijo moči odločanja na satelitske podjetniške institucije. Moč, ki je sedaj koncentrirana v parlamentarnih strankah, se mora razbiti med parlament, vlado, ustavno sodišče in predsednika republike, tako da bodo enakopravno nadzorovali eni druge. Nima nobenega smisla, da najbolj potratni del političnega aparata določa, kdo bo zasedel vse položaje. Na vsakem koraku jih je treba opozarjati, da živijo od sposojenega denarja davkoplačevalcev, ki ga morajo vrniti po tržnih obrestih. Natančno je treba opozoriti, da to velja samo za parlamentarce in strankarske uslužbence, ne pa za delavce, ki v zgradbi parlamenta opravljajo koristno delo. Prvi korak je že storjen. Glasovi volilcev so se med stranke razporedili tako, da nobena ne more trditi, kako predstavlja interes naroda, delavcev, nacionalnega interesa ali države. Skrbijo za svoje partikularne interese na škodo skupnega dobrega. Zato jih je treba prisiliti, da se bodo v stiski poskušale prikupiti državljanom s skrbjo za skupnost.
Vem, da projekt zveni utopično in levičarsko. Vendar se zgleduje po trdih neoliberalnih načelih, načelih, ki vodijo letošnjo konservativno republikansko predvolilno kampanjo pri izbiri kandidata za predsednika Amerike.
"Izstradajmo beštijo," je princip, okrog katerega so republikanci oblikovali politiko do vlade, ki je v ZDA središče oblasti. Kampanja zveni zmešano in popolnoma kontradiktorno, vendar človeku igra srce, ko jo prevede v slovenščino.
Najbolj prepričljivi republikanski kandidat za predsednika Mitt Romney ves čas opozarja pred škodljivostjo močne politične oblasti. "Ko dopustite vladi, da stegne svojo dolgo roko, se trg sesuje, ljudje pa trpijo." In v trenutku iskrenosti je svoje gospodarske izkušnje apliciral na politiko. "Všeč mi je, če lahko odpustim ljudi, ki zame opravljajo storitve." Politična oblast je pač storitveni servis in nič drugega.
Michelle Bachman je žal izpadla iz kandidacijskega postopka, vendar je zapustila prelepo modrost o politični oblasti, ki "misli, da naš zasluženi denar pripada njej, mi pa smo srečni, če lahko obdržimo nekaj drobiža".
Svobodnjak Ron Paul je poklic vodilnega politika definiral na najbolj simpatičen način. "Kako lahko kandidiram za predsednika in hkrati trdim, da hočem biti šibak predsednik? Potrebujemo močnega predsednika, dovolj močnega, da se bo znal upreti skušnjavi in si ne bo vzel oblasti, ki mu ne pripada." Rezultat slovenskih volitev je po tem načelu oblikoval moč predsednika vlade. Je pa Paul tudi opozoril, da v "cesarstvu laži resnica obvelja kot izdajalec". Neprijetno.
Celo versko blazni Rick Santorum je dal koristen nasvet o drži, ki jo je treba imeti do politične oblasti. "Moj občutek je takšen: Če gre za moj denar, imam jaz pravico presojati o njegovi porabi." Politična oblast pa vedno porabi preveč denarja za svoje parcialne potrebe na račun splošnega interesa. Racionalno držo do razsežnosti politične oblasti je najlepše formuliral fanatičen desničarski aktivist Grover Norquist. "Moj cilj je v petindvajsetih letih prepoloviti moč vlade. Treba jo je zmanjšati do takšne velikosti, da jo bomo lahko utopili v kopalnični kadi." Natančno to se je zgodilo s slovenskimi političnimi strankami na zadnjih volitvah. Ta trend je treba ohraniti. Problem, ki ostane, je, da so skupaj še vedno prevelike in ne gredo v eno kad. Prav zato jih je treba podvreči strogi delovni zakonodaji, ki jih bo obravnavala samo skozi ključ družbene koristnosti in jih držala na robu preživetja. Ker med strankami ni nobene socialistične stranke, se nobena ne bi smela upirati aplikaciji doktrinarne logike modernega globalnega kapitalizma.
Seveda bodo protestirali, da hočemo iz države narediti Severno Korejo. Res je ravno nasprotno. Po severnokorejskem modelu so narejena sodobna kapitalistična podjetja, kjer vsi delajo za enega in razen njega nihče nima nobenih pravic. Izstradati je treba njega.