Ampak medtem ko so v Franciji pred dobrimi dvesto leti odpravili družbeno ureditev, ki ni več funkcionirala, se naša današnja disfunkcionalna ureditev krepi - krepi v sleherni krizi - in ima še vedno dobre možnosti, da bo preživela. Če bo preživela, bo preživela namesto nas.

Kje se ta krepitev in nihilistična volja do preživetja kaže nazorneje kot v napredku sredstev za uničevanje in represijo? Krepitev namreč ne pomeni, da se naš ancien régime izboljšuje in popravlja. Nasprotno, pomeni, da se krepi njegova odločenost, da ne bo popustil. Pri strmem upadanju legitimnosti se mora táko vztrajanje vse bolj opirati na uporabo sile, tako doma kot na tujem.

Uporaba sile je po definiciji brutalnost, toda brutalnost je lahko prefinjena. V njej se izraža zgodovinski napredek in obenem je gonilo napredka. Navsezadnje gre pri uporabi sile za to, da koga ubiješ. Napredek se meri v tem, kako ga ubiješ, kakšna sredstva uporabiš za to, da sovražnika ali onemogočiš ali eliminiraš. Zato so tudi kulturni možje pogosto občudovali razvoj in napredek sredstev za ubijanje, zatiranje in uničevanje. Daniel Defoe, denimo, ki velja za apologeta moderne družbe, je v "umetnosti vojne" videl "najvišjo popolnost človeškega vedenja" in hvalil izboljšave in napredovanje znanja na tem področju. Ernst Jünger pa je v dopisovanju s Carlom Schmittom v 30. letih prejšnjega stoletja zapisal, da je tisto, kar "danes določa odličnost duha", razmerje duha do oborožitve.

V današnjih težkih časih je za dobro novico za ljubitelje napredka in starega režima poskrbela firma Raytheon. Dobra novica je prišla ravno ob pravem času, da lahko nanjo gledamo kot na božično darilo. Omenjena firma je patentirala posebni policijski ščit za spopadanje z demonstranti. Posebnost tega ščita je, da ima nizkofrekvenčne zvočnike. V nasprotju z zvočnimi topovi, ki jih že uporabljajo za razganjanje protestnikov oziroma, v tehničnem jeziku, za nadziranje množic, je novi ščit precej tih. Zvočni topovi proizvajajo glasne in moteče zvočne eksplozije, ki povzročajo glavobol in slabost. Raytheonov ščit oddaja pulzirajoči zvočni val, ki ustvarja pritisk. Resonanca tega pulziranja v človekovem gornjem dihalnem traktu ustavi dihanje in onemogoči "tarčo". Avtorji patenta opozarjajo, da zvočni valovi, ki jih ustvarjajo ti ščiti, niso posebno močni. To je hvale vredno: protestniki se bodo onesvestili zaradi pomanjkanja kisika v možganih, njihovi bobniči pa ne bodo poškodovani. Dodatna prednost teh ščitov je tudi ta, da jih je mogoče povezati in tako oblikovati večje zvočne koridorje, kar močno poveča njihovo moč, doseg in učinkovitost. O morebitnih dolgoročnih zdravstvenih posledicah učinkovanja teh ščitov na prejemnike njihovih nizkofrekvenčnih oddajnikov patent ne govori. Bodo že pokazale izkušnje.

Ideja o uporabi zvoka za onemogočanje sovražnika ni nova. Med njene pionirje lahko štejemo Rogerja Bacona, veliko ime srednjeveške renesanse znanosti. Roger Bacon je bil frančiškan in ni maral vojne in prelivanja krvi. Zlasti prelivanje krvi se mu je upiralo. (Že menstrualna kri ga je navdajala z grozo.) Kot frančiškan pa je zapisal svoje življenje širjenju svete vere. Želel si je, da bi neverniki sprejeli resnično vero od misijonarjev, ne vojakov. Če pa beseda ne bi pomagala, je dodal, bi bilo treba poseči po orožju. In ker Bacon ni hotel prelivanja krvi, vojni pa se ni mogel odpovedati, si je zamislil nekrvavo vojno. Na pomoč je poklical znanost. Dokazoval je, da bi bilo mogoče eksperimentalne znanosti s pridom uporabljati v dobro božje cerkve, proti sovražnikom vere.

Sovražnike vere bi bilo po Baconovih zamislih bolje uničevati "z znanstvenimi odkritji" kot "z vojaškim orožjem bojevnikov". Takšno znanstveno uničevanje sovražnikov je Bacon imenoval "pot modrosti". Ko je razdeloval to pot modrosti, je največ pozornosti posvečal aplikacijam optike. Ni pa pozabil na akustiko. Nekatere iznajdbe eksperimentalne znanosti, je razlagal v tem kontekstu, "lahko povzročijo takšne motnje sluha, da jih, če jih sprožimo nenadoma ponoči z dovoljšno veščino, ne moreta vzdržati nobeno mesto ali vojska. S takšnim hrupom se ne more primerjati nobeno grmenje." Oblaki, ki jih razsvetli strela, ne vlijejo toliko groze kot takšne iznajdbe. Sovražnik je premagan brez fizičnega kontakta in brez prelivanja krvi, ki ga krščanstvo ne dopušča.

Tudi Defoe je, ko je opisoval, občudoval in hvalil novo vojaško tehniko in tehnologijo - mine, nove vrste bomb in velikanske minomete, kakršnih dotlej še ni bilo, ki, postavljeni na angleških ladjah, lahko posnemajo samega vsemogočnega Boga in dežujejo žveplo in ogenj na mesta, oddaljena do tri milje - na koncu prišel do "našega na novo izumljenega otroka pekla, stroja, ki v svojem drobovju nosi grom, blisk in potrese in razcefra najbolj neprebojne utrdbe". Ne vem, na kaj konkretno je pisatelj tu mislil, niti ne vem, ali je pri opisovanju "otroka pekla" (izraz prikliče v spomin jezik, kakršnega je uporabljal Erazem Rotterdamski, ko je govoril o orožju) spustil na delo tudi domišljijo. Pomembno je, da je bila vojaška revolucija, ki jo je slavil, sestrica finančne revolucije, o kateri je tudi pisal, in da jo je sprejemal kot znanilko in nosilko nove dobe.

Je pa med Rogerjem Baconom, Defojem in Raytheonovim nizkofrekvenčnim ščitom bistvena razlika. Baconove uporabne znanosti so bile v pomoč v boju proti sovražnikom vere, proti zunanjemu sovražniku torej. Obenem so, ker so ubijale na daljavo, varovale kristjane pred poškodbami in smrtjo. Dosežki vojaške revolucije - materializacija "najvišje popolnosti človeškega vedenja" - so bili uperjeni proti sovražnikom nacije. Angleži so jih imeli takoj na drugi strani Rokavskega preliva. Raytheonov nizkofrekvenčni ščit pa je, kot policijska oprema in orožje, namenjen boju proti sodržavljanom. Bolj kot vojna proti zunanjim sovražnikom postaja globalna, bolj bodo notranji konflikti postajali podobni državljanski vojni.