Tu in tam se mi pripeti, da pomislim, da morda pa je kak kotiček, v katerega ta božična glasba ne seže - takrat, ko se zavem, da v trgovini vrtijo jazz ali blues ali rock. Ko bolje prisluhnem, slišim, da gre za kako prav otroško božično pesmico v neotroški - pa zato toliko bolj otročji - izvedbi. Besedila ostajajo ista. In prav besedila so tisto, kar me najbolj čudi. Polna so snega. Snežinke padajo, o, naj le padajo, pa vožnja s sanmi, pa severni jeleni, pa snežaka bomo naredili itn. Ko pogledam skozi okno, zunaj cvetita žajbelj in manzanita. Trate pred poslovnimi zgradbami in stanovanjskimi hišami so bujne in zelene. Če stopiš malo dlje, stran od asfalta in namakalnih naprav, stopiš med kaktuse in grmičje, ki je vajeno suše. Zdaj začenja zeleneti in cveteti. Smrekice v teh krajih ne rastejo. Sneg vidiš, če smog, ki ga razdaja sto kilometrov oddaljeni Los Angeles, ni pregost, na vrhovih gora v daljavi. Do vznožja najbližjih je nekaj ur vožnje.

Občutek absurdnosti je nepremagljiv. Saj se, konec koncev, tudi Jezušček ni rodil v zasneženih krajih in, kolikor vemo, tam takrat niso fantazirali o saneh in severnih jelenih (so se pa dolgo kregali o koledarju, kar je sicer bolj zadevalo Kristusovo vstajenje kot rojstvo). Mislim si, da se imamo za to navlako zahvaliti barbarom s severa, ki so se pokristjanili (ali so jih pokristjanili). Ne razumem pa, zakaj božič v naših časih, tako sofisticiranih, ko gre za kalibriranje sporočil, odevajo v snežno ikonografijo v krajih, ki ne poznajo snega. Ta "beli božič" tu priča predvsem o tem, kako tuje je krščanstvo tem krajem. Priča pa tudi o tem, da se je krščanstvo polastilo teh krajev. Je krščanstvo v resnici kaj drugega kot gospostvo nad svetom, ki mu je tuj?

"Beli božič" v južni Kaliforniji pa ni nič manj absurden od tukajšnjih angleških trat. Na severu Anglije, kjer trava najlepše raste, ne sadijo kaktusov, čeprav, denimo, opuncija, ki je je tu naokrog veliko, prav lepo cveti. Potomstvo tistih Otočanov, Angležev in Škotov in Ircev, ki je koloniziralo tudi jugozahodni del Amerike, pa je tiste svoje zelene trate prineslo s sabo v glavah in jih, kot toliko drugih predstav, materializiralo. Materializacija takih idej ima ceno, ki so jo doslej plačevali osvojeno tuje okolje in njegovi prebivalci. Ker je od tega ostalo bolj malo, bo končni račun, obračun, za južnokalifornijske trate in vrtove naslovljen na sedanje prebivalce Kalifornije, najverjetneje na generacijo, ki se zdaj rojeva. Te trate skupaj z drugim uvoženim eksotičnim rastlinstvom pogoltajo krepko čez polovico vse vode, ki jo iztočijo v Kaliforniji. Kalifornija pa vodo uvaža. Napaja se iz Arizone in Nevade. Jezero Mead, od koder prihaja ta voda, se suši. Na vidiku ni nobenih ukrepov, ki bi to morda lahko preprečili. In če ne prej, se bodo, ko se bo jezero izsušilo, posušile tudi hollywoodske trate. To bo takrat še najmanj boleče. Če bo res nastopila velika suša, bo grdo. To ne bo prva suša v tej širši regiji, bo pa po predvidevanjih hujša od prejšnjih. Tiste prejšnje so pripeljale do zloma civilizacije Indijancev Pueblo. Arheologi so našli ostanke razbitih lobanj iz tistega časa. Razlagajo jih z verskimi obredi, ki naj bi prinesli očiščenje, in z bolj prozaičnim bojem za preživetje. Ko ni vode, pravijo, udari na dan tisto najslabše v človeku.

Te trate so norost, ki kaže na globljo težavo: na zanikanje geografske realnosti, v katerem morda lahko vidimo tisto zadnje, ultimativno zanikanje realnosti. "Beli božič" je izraz tega istega problema. Konec koncev postavljajo v kožuh oblečenega božička, srnice in severne jelene in morda tudi sani prav na te trate, skupaj z lučkami, ki želijo vesel božič in ustvarjajo kontrast, za katerega bi kje bolj na severu poskrbel sneg. Temu bi lahko rekli verski kič. Mislim, da je primerneje govoriti o verskem zanikanju geografske realnosti.

Morda bo kdo porekel, da to nima nobene zveze s krščanstvom. Ker pa bi bilo težko prodati ugovor, da božič nima zveze s krščanstvom, bi se bilo treba zateči h govorjenju o pristnem, pravem ali resničnem krščanstvu. Na takšno govorjenje pa je težko pristati ne le iz filozofskih razlogov, marveč tudi zaradi zgodovinskih dejstev: prav takšno govorjenje je vodilo v zažiganje krivovercev, pobijanje nevernikov in verskih vojn med krščanskimi brati. Če nam je všeč ali ne, to je krščanstvo, pač realno obstoječe krščanstvo. Kičasto in v absurdnem nasprotju z geografsko realnostjo.

Ostane še ugovor, da gre pri vsem tem za žalostno komercializacijo krščanstva. Res je, božič je nakupovalni, potrošniški praznik. Ampak ta komercializacija krščanstvu ni vsiljena. Nasprotno, krščanstvo je v moderni zgodovini vsiljevalo komercializacijo. Moderno krščanstvo je, v nekaterih inačicah bolj izrazito kot v drugih, religija komercializacije. Kolikor vem, v slovenščini ni izraza, ki bi ustrezno prevedel angleški (ali francoski) "commerce". Zato govorimo o trgovanju ali trgovini, kar je sicer le vidik, element "komercialne" družbe. Ko je Daniel Defoe, veliki govorec te družbe, pisal o evropskih kolonialnih podvigih, je kolonialiste hvalil takole: "In kako povečujejo svoje trgovanje v vseh tistih deželah in zvajajo številne nacije v Melindi, v Zanzibarju, v Kongu, v Angoli, v Brazilijah, tako na severu kot na jugu, ter povsod drugod na krščansko ekonomijo in vladavino trgovanja! S čimer podrejajo cele nacije divjakov urejenemu življenju in na tak način dosežejo, da služijo tako trgovini kot oblasti." Moj južnokalifornijski "beli božič" ni nič drugega kot vladavina "krščanske ekonomije".