Tolažim se, da to niso le leta ali opomin, da potrebujem kavo ali čaj. Vsakdo, ki se mu je zdelo vredno nameniti poročilom o tisti konferenci hipec pozornosti, je lahko hitro spoznal, da ni vredna posebne pozornosti, in prišel do sklepa, da je bila neuspešna. Tako kot tista pred dvema letoma v Koebenhavnu. Lanska, v Cancunu, prav tako ni preobrnila toka dogodkov. Ne vem, morda delam krivico tistim ljudem, ki so te konference pripravljali z dobrimi nameni in veliko truda - takšni se najdejo nižje v hierarhiji in v strokovnih telesih politične mašinerije, ki producira take dogodke. Ampak ko gledam kronane glave (da ne rečem kaj drugega), tiste, ki se jim svet v njihovi bližini klanja kot VIP, zelo pomembnim osebam, tiste torej, ki se usedejo na take dogodke in sedijo na njih, dokler vsa zadeva ne izgubi sape, si mislim, da so te konference naredile podnebju več škode kot koristi. Svetovne politike (ali tistega, kar se kaže kot odsotnost, umanjkanje politike) niso spremenile, udeleženci pa so z letalskimi prevozi, limuzinami, klimatskimi napravami, ogrevanjem idr. spustili v ozračje dodatne količine toplogrednih plinov.

Neposredno in posredno vpleteni politiki se bodo iz še take polomije potrudili iztisniti kakšno zgodbo o uspehu. Take zgodbe o uspehu so vozovnice na prihodnje podobne konference. Z njimi si tisti, ki jih pletejo, zagotavljajo nadaljevanje služb, ki niso pod udarom manije varčevalnih ukrepov. Takšne zgodbe pa so dobrodošle tudi nam, gledalcem političnih predstav in potrošnikom medijskega poročanja o njih. Osvobajajo nas potrebe po soočenju s problemom. Če jim lahko verjamemo, o problemu ne razmišljamo, ker ga rešujejo drugi; če smo bolj cinični ali realistični, pa vidimo, da je vse skupaj bolj brezupno in ne moremo ničesar narediti. Tako gre vse po inerciji naprej. Sodelujemo pri napredku, živimo v zanikanju. Ko gre za podnebne spremembe, smo vsi liberali: Laissez faire, laissez passer.

Tu gre v resnici za liberalizem. Toda ta prevladujoči ali vsaj močno zastopani laissez faire, ko gre za uničevanje okolja in ozračja, ni kak spontani izraz človekovega nagnjenja k svobodi ali njegove naravne samodestruktivnosti, temveč je dosežek političnega dela, sistematičnega političnega intervencionizma. Središče tega političnega intervencionizma je v ZDA, njegovi učinki pa so globalni. Cilj intervencionizma je blokirati novo zakonodajo za zaščito okolja in podnebja ter oslabiti ali razgraditi obstoječo - lokalno, nacionalno in globalno. Doseganje tega cilja terja obdelovanje tistih, ki politično odločajo, ter prepariranje javnosti. Nad tistimi, ki politično odločajo, je treba dobiti vpliv, v javnosti pa je treba spodkopati naklonjenost do okoljevarstvene politike, zasejati dvome o argumentih v prid taki politiki in ustvarjati sovražnost do nje. Sredstva so lobiranje, donacije volilnim kampanjam, vlaganje sredstev v diskreditiranje političnih nasprotnikov, financiranje političnih kampanj, pobud in gibanj, ustanavljanje tako imenovanih think tanks, plačevanje politično motiviranega znanstvenega dela, pogosto z donacijami akademskim institucijam, zagotavljanje medijske navzočnosti ipd.

Nihče natančno ne ve, koliko denarja je vloženega v ta prizadevanja. Kar so raziskovalni novinarji v zadnjem času izbrskali denimo o politični dejavnosti bratov Koch, lastnikov gigantskega naftno-plinsko-kemičnega industrijskega kompleksa, je pokazalo, da gre za velike denarje in zelo metodično delo. Temu delu je težko slediti, ker je razvejano in ker izdelki, v katere se sredstva vlagajo, segajo od specifičnih znanstvenih rezultatov prek lobiranja in mitingaštva do občih političnih idej. Ideja, okoli katere se vse vrti, je svobodno podjetništvo. Svoboda je tu tisti na pol mitični laissez faire: svoboda od kakršnega koli omejevanja podjetnikovega početja ali poseganja vanj. Za tako poseganje v podjetniško svobodo štejejo denimo davki. Še hujše vmešavanje je državna regulativa: predpisi in zakonske omejitve. Zakonska zaščita okolja in podnebja je tipično, rekli bi lahko paradigmatično reguliranje in omejevanje tako imenovane zasebne pobude, podjetniškega duha in svobodnega trga v javnem interesu. Tu ne gre za "naravo", ne gre za to, ali imamo radi severne medvede ali alpsko cvetje, gre za načela, za temeljna načela našega skupnega življenja. Z vidika nasprotnikov nebrzdanega uničevanja okolja in podnebja gre za svobodo: za svobodno igro človeškega pohlepa in ošabnosti. Razumejo, da so predpisi in zakoni za varovanje okolja in podnebja smrt svobodnotržnega fundamentalizma. Ker takšni predpisi in zakoni, če naj imajo kak smisel, ne morejo biti ornamentalne narave (smo pač že predaleč zabredli), bi, če bi že sprejete uveljavljali, tiste, ki jih še potrebujemo, pa sprejeli, prinesli konec gospodarskemu in družbenemu razvojnemu modelu, ki je prevladoval zadnjih nekaj stoletij, še zlasti metastazi tega modela, ki nas obvladuje danes.

Reševanje krize, kot običajno pravimo norosti, ki nas požira, je obupen poskus rešiti prav ta razvojni model. Ta kriza je zlata priložnost za nasprotnike okoljske in podnebne zakonodaje. Tako imenovana rešitev krize je, kot nam intenzivno perejo možgane, tako pomembna, tak brezpriziven imperativ, da varovanje okolja in podnebja potegne kratko. Videti je kot luksuz, ki si ga v teh težkih časih ne moremo privoščiti. No, tega sporočila ne bo nihče izrekel tako jasno, imamo pa dobre in dokaj prepričljive izgovore za potiskanje okoljske in podnebne politike in zakonodaje na stranski tir in za dopuščanje njunega izigravanja. Fetiš vladajočih reševalcev krize je gospodarska rast. Konceptualizirana in merjena, kakor je, ponovna gospodarska rast, za katero si prizadevajo, ni nič drugega kot želja, da bi stvari spet stekle po starem. Prisilno "reševanje krize" je onemogočanje postavitve vprašanja o preusmeritvi tega, čemur pravimo razvoj, o premodeliranju razvoja.