Rojen sem bil v antifašistični družini pod novo Jugoslavijo v Novi Gorici, kjer sem bil tudi krščen na Kapeli slabih petdeset metrov od italijanske meje. Kosti mojih prednikov so pokopane v Italiji. Moji predniki so imeli srečo. Rojeni so bili med Trstom, Vidmom in Gorico pod Avstrijo kot avstrijski državljani. Vendar je po prvi svetovni vojni rapalska pogodba iz njih naredila nove državljane Italije. Kot zavedni Slovenci so zaradi tega imeli same sitnosti. Enega so pred Tobrukom potopili Angleži na italijanski križarki Alberto di Giussano. Na krovu so vozili sode z bencinom za Rommlove Afrika Korps, ko jih je prestregel britanski rušilec Sikh in jih potopil z dvema torpedoma. Sestro mornarja so Italijani predali Nemcem, ker je partizanom tihotapila municijo iz tovarne orožja. Preselili so jo v koncentracijsko taborišče Buchenwald.

Brez skrbi, to je zgodba s srečnim koncem. Zbežala je in prišla v Dresden ravno v času velikega bombardiranja, v katerem je zagorel zrak in z njim celo mesto. Tudi to je preživela in peš prišla nazaj v Gorico. Bili so takšni ljudje.

Eden od njih je končal v italijanski trdnjavi Gaeta ob Tirenskem morju. Celice so bile pod vodno gladino in jih je med visoko plimo zalilo morje. Tudi on je prišel nazaj.

Eden je šel v partizane in je bil miner v IX. korpusu. Enkrat sem ga vprašal, koliko jih je med vojno ubil. Naših sosedov Italijanov namreč.

"Jaz nisem nikogar ubil," je odgovoril s ponosom poštenega partizana. "Metal sem jih v zrak z dinamitom." Skupaj z vlaki, na katerih so se vozili.

To je povzročilo resentimente.

Ko so po drugi svetovni vojni Gorico, kjer so živeli, odrezali Italiji, so se preselili dvesto metrov vzhodno na jugoslovansko stran meje. Travnik pod Raštelom so zamenjali za travnik pred občino v Novi Gorici. Postali so novi Goričani in novi državljani Jugoslavije. Kot potomec priseljencev sem se tam rodil tudi jaz, kot novi Goričan in novi državljan Jugoslavije.

Zgodba se je tam šele dobro začela. Ni minilo trideset let, ko so se v Jugoslaviji začeli nemiri, zaradi katerih se je Nova Gorica skupaj s Slovenijo odcepila od Jugoslavije. Vsi smo od Igorja Bavčarja takrat po pošti dobili pismo, da smo postali novi državljani Slovenije. Izgledalo je imenitno. Bilo nas je dva milijona minus dvajset tisoč izbrisanih. Trajalo je štirinajst let. Potem smo spet zamenjali potne liste in denar in postali novi državljani nove članice Evropske unije.

Naveličani vedno novih identitet smo, vsaj tako se nam je zdelo, to pot naredili pravo potezo. Niti denarja niti potnega lista ne bo treba nikoli več zamenjati. Zdržalo je štiri ali pet let, ko je začela tudi Evropa pokati po šivih. Lanskega marca so ob nemirih v Grčiji že spet začeli napovedovati, da bo vsak čas konec evra in tudi Evropske unije. Obetalo se je, da bomo že spet postali novi državljani nečesa. Ampak česa? Saj je zmanjkalo opcij. Na staro pa res ne bi šel.

Ta teden pa so iz Bruslja po dolgem času prišle dobre novice. Velika Britanija je glasovala proti sporazumu, ki ustvarja temelje za politično bolj integrirano Evropo z nekoliko bolj poenotenim davčnim sistemom in vsaj za spoznanje bolj resnim nadzorom bank. Obeta se, da bomo vsi skupaj postali državljani nove Evrope. To je še vedno Evropa bankirjev, vendar bo imela vsaj revizorske službe in urejeno skupno zakonodajo.

To, da je Velika Britanija glasovala proti, je dobro znamenje. London je največja pralnica denarja na svetu, bilo bi zares skrb zbujajoče, če bi se Angleži strinjali. Britanci glasujejo za vse, kar Evropo dela disfunkcionalno. Če so proti, obstaja realna možnost, da vsi drugi delajo na bolj funkcionalnem kontinentu. Ob tem, kar so počeli zadnje leto, je to nezaslišana novost.

Mogoče, mogoče pa se bo Evropa izpacala iz močvirja, v katero so jo potisnile bančne orgije, in bomo morda lahko živeli vsaj malo nad svojimi možnostmi. Zdaj je veljalo, da moramo zaradi norosti finančnih trgov vsi razen finančnih trgovcev živeti globoko pod svojimi možnostmi.

Nove članice EU in novi državljani Evrope lahko potiho, v svojih jezikih praznujemo manjšo zmago. Mi smo šli v Evropo pobožno s široko razprtimi očmi in smo v njej videli vse dobro. In kot pravijo v Bibliji, videli smo, da je bilo to dobro.

"To bomo naredili po evropskih merilih," je bila metodologija, s katero smo petnajst let urejali vse od spremembe ustavnega reda do proizvodnje sira na gorskih kmetijah. Resno smo vzeli tudi direktive, iz katerih so se delale norca vse stare članice EU. Tega nismo počeli samo zaradi globoke vere v evropske vrednote. To je bil najbolj udoben razvojni načrt v zgodovini človeštva. Vizijo razvoja smo potegnili s strežnikov v Bruslju, jo prevedli v krščanski jezik in dobili novo zakonodajo, ki je uredila novo sodstvo, nov prometni režim, nov politični sistem in nova ekonomska razmerja. Vse je bilo novo, vključno z nami, novimi državljani.

Nad vsem pa je visela senca dvoma, ki je tako značilen za srednjo in vzhodno Evropo. Prebivalci postkomunističnih držav Vzhoda veljamo za popolnoma samodestruktivne norce. Nekdanji novi državljani Jugoslavije še prav posebej.

Strah, da bomo mi uničili Evropo, sesuli evro in oropali strukturne sklade, je bil velik. Bilo je samo vprašanje, ali bo to naredila Bolgarija, Romunija, Poljska, Madžarska ali Slovenija. Zato so nam za vstop v EU postavili tako stroge pogoje. Disciplinirano in ubogljivo smo izpolnili vse. Novi državljani novih članic EU smo najbolj disciplinirani Evropejci in fanatično poskušamo uravnotežiti proračune, tudi ko je to v našo škodo.

Evropsko unijo pa so ob pamet spravili Grki in Italijani v pajdaštvu z nemškimi in francoskimi bankami. Grki in Italijani nikoli niso bili novi državljani ničesar. Države so imeli pred dva tisoč leti in se še vedno sklicujejo nanje. Evropo so na rob bankrota spravili njeni najstarejši državljani.