Kako lahko 36 ur pogovorov z zločincem kar nekaj časa po dogodku samem, ne nazadnje tudi na podlagi tega, kako zločinec sam zdaj razlaga svoje dejanje, pripelje do zanesljive ugotovitve o tem, v kakšnem psihičnem stanju je bil takrat, je zame uganka. Ampak ker se na psihiatrijo ne spoznam in niti nimam kake posebne želje, da bi se, se ob izvedensko mnenje tistih psihiatrov, ki sta ju k sodelovanju povabila tožilca v danem primeru, ne bi smel spotikati. Ker pa bo to izvedensko mnenje, če bo obveljalo, imelo politične implikacije in posledice, bi rad o tem nekaj rekel.
Ali je tisti človek res psihotik in med svojim dejanjem ni bil prišteven, mi je navsezadnje vseeno, dokler se s takim izvedenskim mnenjem ne zapre razprave o evroterorizmu. Če bo Breivik obveljal za norega, mu bodo lahko vseeno sodili, ampak nam, javnosti, tega, kar bo - ali je - rekel ali storil, ne bo treba jemati resno. Nekateri vidijo prednost razglasitve Breivika za norega v tem, da ga bodo lahko do konca življenja vtaknili v umobolnico, medtem ko je najdaljša zaporna kazen na Norveškem 21 let. (Problem je tu v tem, da ga bodo morali, če ob kakem od kontrolnih pregledov, ki jih je treba opraviti vsaka tri leta, ne bo imel več psihotičnih simptomov, odpustiti iz bolnišnice.) Resnična prednost razglasitve Breivika za norega, se bojim, je drugje.
Pred nekaj dnevi je newyorški sodnik Jed Rakoff razveljavil sodno poravnavo med bankirskim velikanom Citigroup in vladno nadzorno institucijo Securities and Exchange Commission. Sodba je namreč obšla izrecno priznanje, da je banka storila kaznivo dejanje, sodnik pa je menil, da ima javnost - še zlasti v položaju, v kakršnem smo zdaj - pravico izvedeti resnico. Podobno, menim, velja za Breivikov primer. Razglasitev evroterorista za neprištevnega in njegova napotitev v kako psihiatrično ustanovo kaj lahko zaobide in potlači resnico o evroterorizmu. Ta resnica zadeva nas vse, in to v naši najsublimnejši inkarnaciji, kot Evropejce, in čeprav je neprijetna, bi vseeno ne bilo prav, da bi jo v celoti preložili na Breivika in poslali v zaprti oddelek kake psihiatrične ustanove.
Breivik je moril za Evropo in svoje dejanje intelektualno utemeljil. Njegova ideja o Evropi ni ideja, ki bi jo imeli vsi Evropejci, nikakor pa ni ideja, ki bi jo imeli le redki. To je popularna ideja, katere zagovornike lahko najdemo v evropskih političnih, kulturnih in izobraževalnih institucijah, da o sveti cerkvi niti ne govorim. Še več, to je ideja, za katero se zdi, da ima vse več privržencev, medtem ko se ji javno vse manj nasprotuje.
Breivikova intelektualna utemeljitev terorističnega dejanja je integralni del tega dejanja. Čudimo se lahko vnemi, s katero je napolnil sto in sto strani svojega manifesta. Take vneme nima vsak. Vsi pa imamo vsaj kako od tistih idej, ki jih je Breivik vzel za svoje. Ni nujno, da bi take ideje vsak od nas povezal na enak način, kot jih je Breivik. Reči pa je treba, da jim Breivik s tem, kako jih je spletel skupaj, ni naredil sile. Večino idej, ki jih je vknjižil na svoj račun, so izrekli ali zapisali ljudje, ki so imeli ali še imajo status in ugled v družbi. To so ideje, ki so jih izrekali v učilnicah in predavalnicah, na zborovanjih in političnih sestankih, v gledališču in kinu. To so ideje, ki so jih tiskali v časopisih in knjigah, danes pa krožijo še po elektronskih medijih. Ena sama respektabilnost. Z eno besedo (no, z dvema): naša kultura.
Vzemimo Breivikovo izjavo, ki sta jo psihiatra interpretirala kot enega od dokazov za neprištevnost, da je "najpopolnejši vitez", kar jih je živelo po 2. svetovni vojni. Gotovo je tu nekaj pretiravanja, ampak Breivik je vitez, vitez templar, in vitezi si seveda prizadevajo za popolnost. Templarji so star križarski vojaški red, ki obstaja še danes. Francoski kralj Filip IV. je templarje obtožil homoseksualnosti, sodomije in črne magije (česa hujšega si takrat ni bilo mogoče izmisliti) in jih nekaj skuril na grmadi, ampak mnenje presvetlega kralja, pravega naprednjaka in modernizatorja, ni prevladalo. Prevladujoča predstava o templarjih je vse prej kot negativna. Ali pa vzemimo maltežane, drug viteški red, čigar korenine segajo v križarske čase. Eden je še pri nas bil minister. Poglejmo križarske vojne, vir naše sistematične in dejavne islamofobije. Med razsvetljenci se je našel kdo, ki se je zgražal nad fanatizmom križarjev, in v času vzpona nacizma in nekaj časa po 2. svetovni vojni, ko je bilo za revizionizem še prezgodaj, je bilo nekaj zgodovinarjev, ki so pod vtisom sodobne katastrofe razvili ostro kritiko križarskih svetih vojn, toda v celoti gledano se Evropa križarskim vojnam ni nikoli odpovedala. In tako naprej. To je bil tudi Breivikov duhovni svet.
Breivik bi seveda lahko ubijal tudi brez intelektualne utemeljitve, objavljene v manifestu. Ključni problem je drugje: ideje, ki jih je posvojil, so ubijale tudi brez Breivika. Iz teh idej, iz tega ubijanja, iz idej, ki so ne le opravičevale ubijanje, temveč gnale vanj, je stkane veliko naše - evropejske - zgodovine. To je neprijetna resnica naše zgodovine. To je resnica, ki je spregovorila v Breivikovem zločinu in ki bo spet govorila, vse dokler ne razvežemo idej, iz katerih je stkana. Razglasitev norveškega evroterorista za neprištevnega bo najverjetneje izgovor za preložitev našega soočenja s samimi sabo. Na koncu bomo vsi neprištevni.
Naj za konec omenim še dva izvedenska opisa Breivikove neprištevnosti: imel je blodnje, da je poklican odločati o življenju drugih, in izgubil je stik z realnostjo do te mere, da ni več nadziral svojih dejanj. Mar ni to prelep opis naših evropskih voditeljev v času širjenja "varčevalnega" evangelija?
