Španci bodo izvolili politično opcijo, ki bo stvari spremenila na slabše za večino in na boljše za manjšino. Manjšina bo zmagala z večino!

Dr. Darko Štrajn o tem, kako večina omogoči manjšini na oblast

* * *

Madžarska vladajoča stranka Fidesz je predlagala, da bi morali opozicijski socialisti odgovarjati za zločine komunističnih oblasti pred padcem režima leta 1989. (…) Po njihovem mnenju socialisti nosijo odgovornost za komunistične zločine kot "dediči zapuščine" njihove predhodnice, socialistične delavske stranke.

(MMC RTVS, 21. 11. 2011)

* * *

"Jezus prihaja pred nas kot kralj, ki deli ovce od ovnov. Kliče nas, ki se trudimo uvrstiti na njegovo desnico: (…) Ob sodnem dnevu ne bo moderno sedeti na levici, ampak na desnici v nebesih. (…) Med vsemi naštetimi pohvalami desnim in grajami levim bodo verjetno tudi vprašanja: Kako si se obnašal na volitvah? Ali si se jih sploh udeleževal? Ali si podpiral stranke, ki izhajajo iz prejšnjega režima, ki je naredil toliko gorja našemu narodu."

Navodila ovcam (Župnijski urad Stari trg pri Kolpi)

* * *

Letos prvič ne sodelujem v predvolilnem cirkusu. Vselej po letu devetdeset sem se v času volilnih kampanj pojavljal na televizijah, na radiu, v tiskanih medijih s komentarji, mnenji, ocenami. No, med letoma 2004 in 2008 sem bil brez pojasnila "izločen" iz javne televizije in takoj po padcu Janševega režima (še isti dan) spet povabljen. Kar tako brez pojasnila, kot da ni bilo štiriletne luknje. Pa ni problema. To je avtonomna pravica gostiteljev. Le kakšno nerodno sprenevedanje se je sem in tja pripetilo. Tokrat je drugače. Še precej pred uradnim začetkom kampanje sem se odločil, da preprosto ne sodelujem v tem cirkusu. Da svoja stališča artikuliram izključno v redni kolumni. In v teh dneh, ko je politična kampanja dosegla stopnjo nagnusnosti, sem presrečen, da mi ni treba nastopiti z raznoraznimi krjavlji, čemur na nacionalki porečejo levo-desna uravnoteženost.

Sicer pa je tudi voajeristično opazovanje volilnih soočanj, nastopov, apelov, raznoraznih afer precej mazohistična oblika zadovoljstva. Ne vem, če kaj odleže, a približno tako je v vseh postkomunističnih državah. Najbolj drastični primer in nam najbližji je ta čas na Madžarskem. Najbližji, ne v geografskem in kulturnem (to je prej Hrvaška), ampak v politično-kulturnem smislu. Madžarska je dobila Orbana, Slovenija bo, če ne pride vmes kaj res nepredvidljivega, Janšo. Mentalni horizont in psihološki profil obeh je nadvse podoben. Pač tip avtoritarnega politika, ki jemlje državo za svojo talko. Ki instrumentalizira vse: medije, državno upravo, šolstvo, celo tudi ustavo za doseganje kratkotrajnih političnih učinkov. Nič, kar je domače Orbanu, ni tuje Janši. Če torej hočemo videti, kakšna bo mentalna slika politične Slovenije po 4. decembru, spremljajmo dodajanje in politično vzdušje na Madžarskem. Se bo, kot sem pred časom zapisal, namesto urbanizacije zgodila orbanizacija dežele? Hitro bomo videli. No, obstaja pa ena majhna razlika med Orbanom in Janšo. Medtem ko je politična preteklost Orbana bolj ko ne čista, je politična preteklost Janeza Janše problematična. In tu nastane problem. Kdor pozna njegovo dejavnost, obsedenost z "dokumenti", "fakti bruti", s preteklostjo, razume, da mu je blizu lustracija. Tako zelo blizu, da tudi grobi ponaredki arhivskega gradiva niso odveč. Za pozabljive namig: poskus diskreditirati in lustrirati predsednika republike. A kako lustrirati, da sam ne pade v lustracijski mlin? Če izpelje lustracijo, odreže vrh stranke. Če lustrira, najprej obglavi sebe. On pač nima Orbanove biografije. Je skozi in skozi prežet z boljševiško preteklostjo in do danes ohranjeno boljševiško maniro. Ko tako strastno preganja preteklost in "komuniste" , očitno preganja lastno preteklost in potlačenega komunista v sebi. Res nerodno. Kaj mu torej ostane, če ne more in sme formalnopravno lustrirati kot njegov vzornik Orban, čeprav se mu obeta morda celo ustavna večina? To, kar ves čas dela: diskreditacije, podtikanja, ponarejanja za vsako ceno in z vsako metodo. A to je le ena mračna dimenzija vodje. Druga je odnos do države, do pravne države. Priznava jo takrat in toliko, kolikor mu ustreza. Kar se ne nazadnje vidi ravno v teh dneh pred sodno dvorano in v njej, kjer poteka proces, povezan s korupcijsko afero Patria. Ni prvi, ne zadnji, ki zganja na sodišču norčije. Že njegov mladostni vzor ni priznaval avtoritete sodišča. Morda najbolj groteskni proces se je dogajal leta 1968 v Chicagu proti "sikstiejterskim" aktivistom. Tako imenovan proces proti osmerici. Pravzaprav sedmerici, ker so divjega črnega panterja Bobbyja Seala izločili. Ker je bil preprosto predivji in popolnoma "nesodelujoč", so ga v ločenem procesu "za nič" obsodili na kar štiri leta zapora. Preostala sedmerica je iz procesa naredila predstavo. Prednjačila sta Jerry Rubin in Abbie Hofman, frontmana yippijev (The Youth International Party), ki sta iz procesa naredila svojevrsten festival, ki je zabaval ameriško in svetovno študentsko gibanje. Tako je Abbie že na začetku, pri ugotavljanju identitete, rekel, da je nezakonski sin sodnika Juliusa Hoffmana, ki je bil prestar, da bi zmogel spopad z intelektualnimi in aktivističnimi tempiranimi bombami. Ker se je nenehno pritoževal, da ne razume njihovih zagovorov, mu je "sin" Abbie predlagal, naj poskusi LSD, da mu bo razbistril zakrnele možgane, ter mu obljubil, da ga bo povezal s solidnim dilerjem. Rubin je poskušal nominirati pujsa za predsednika ZDA… Obtoženi (razen šikaniranega črnega Seala) so iz procesa izšli kot popolni zmagovalci in se tudi kasneje uveljavili. Hoffman je postal odmeven publicist in umrl leta 1989 zaradi samomora v sumljivih okoliščinah, Jerry Rubin, avtor krilatice "Never trust anyone over 30'", je po svojem tridesetem letu postal uspešni poslovnež, divji črni panter Seale pa dobrodušni televizijski kuhar in avtor kuharskih knjig. No, ta norčavost nima paralele s tisto, ki se dogaja v procesu Patria. Janša in preostali udeleženci mentalno niso v istem vesolju. Zato bi po slogu obrambe v procesu Patria bolj sodila paralela z bombaškim procesom, v katerem je bil udeležen Janšev mladostni idol in fetiš Josip Broz Tito. A tudi Titova obramba je lahko iz zgodovinske perspektive zanimiva. Problem je, da Janša ni obrobni politik gibanja, ki ima v programu rušenje sistema, ampak prevzemanje oblasti. Si predstavljate, da v ponedeljek, 5. decembra 2011, prevzame oblast, naslednje ponedeljke pa kot mandatar smeši in sramoti sodišče. Asistira pa mu njegov zagovornik, ki je pretendent za pravosodnega ministra! No, asistirajo mu tudi novinarji, ki so do tega norčavega obravnavanja države nadvse tolerantni. Verjetno se Virant, Golobič, Janković in še kdo sprašujejo, zakaj ta razlika v obravnavi. Razlog je zelo enostaven. Sliši na ime strah.

A kakor koli. Dobro premislite, kako boste izbirali na volilni dan. Si predstavljate, v kakšni družbi bi se znašli, če bi pomotoma prišli v nebesa? Zato pazite, da pomotoma ne obkrožite desnih kandidatov in njihovih strank. Ko so enkrat v nebesih, poti nazaj ni. Računajte na to.