Ko je bil monsieur Barnier na obisku v Londonu, ga je lord Myners videl, kako si na hodniku tamkajšnjega finančnega ministrstva pozorno ogleduje slike na stenah. "Mislil sem si," je rekel lord, ki je očitno ljubitelj umetnosti, "da je to človek, s katerim imam nekaj skupnega - dokler nisem ugotovil, da je v resnici gledal svoj odsev v steklu, ki prekriva slike, in si popravljal svoje lase ali lasuljo. Tak človek je zame nekdo, ki bi ga morali držati na varni razdalji."

Lorda Mynersa se je podvizal ukoriti lord Sassoon, aktualni finančni minister v Londonu, češ da "niža raven razprave". Z "razpravo" je verjetno mislil na javne predstavitve zakulisnih medsebojnih izsiljevanj, s katerimi tistih nekaj velikih v EU skuša skrpati nekaj, kar bi lahko bilo videti kot skupna evropska platforma za reševanje krize. Mynersov miniaturni portret Barnierja seveda ni brez podlage ali ozadja. Na splošno gre za to, da je evropskim politikom še najbolj skupno to, da imajo eni druge v želodcu, da so realni interesi evropskih držav konfliktni in da je njihova skupnost imaginarna. Ker se tej imaginarni skupni identiteti še niso pripravljeni odpovedati, realnim interesom, ki jih uveljavljajo, manjka legitimnosti in jih morajo uveljavljati ali vsak zase po bolj ali manj krivih poteh ali pa kupčujejo drug z drugim za zaprtimi vrati. Bolj specifično gre za to, da v angleških očeh Barnier uveljavlja "galsko agendo".

Ko imamo opraviti s politiko, ki je popolnoma ločena od naših interesov, hotenj, pričakovanj in nadzora, se seveda ne bomo razburjali, če se v tisti politiki začnejo kazati razpoke ali politiki odvržejo diplomatske rokavice. Ampak kar je zame v Mynersovi izjavi najbolj dragoceno, je njegova upodobitev Barnierja kot moža, ki je samovšečen, nečimrn, ki ne vidi tistega, kar je dragoceno, kar ima vrednost, kar je navsezadnje pomembno, kar šteje, ker lovi svojo podobo in ki kljub neobvladljivi skrbi za svoj videz poraja vtis, da si ne ureja las, temveč lasuljo. Nič od tega ni prepovedano, najboljšega vtisa pa ne ustvari. Myners je s slastno hudobijo naslikal ništrc od človeka. Ko vidimo, da takšni ljudje kolobarijo z evropskega komisariata na komisariat (Barnier je že bil komisar za regionalno politiko), si seveda lahko mislimo tudi, da za te službe niso nujne kakšne silne strokovne kvalifikacije. In takšni ljudje nam vladajo. Vladanje teh anonimnih pridaničev postaja vse bolj avtokratsko, vse bolj diktatorsko.

Pod pritiskom amorfne zmesi vlad najmočnejših evropskih držav, bruseljskih evrokratov in tako imenovanih finančnih trgov sta bili odstranjeni izvoljeni vladi v dveh južnjaških evropskih državah in nastavljeni dve neizvoljeni. Morda bi lahko ta dosežek pohvalili, ker so nam vsem, Grkom, Italijanom pa še posebno, prihranili dragi cirkus z volitvami. Če bi to postal precedens in bi volitve, ki že tako in tako izgubljajo pomen, v EU odpravili, bi lahko kar nekaj privarčevali in nam ne bi bilo treba do konca uničiti zdravstva in šolstva in še kakih javnih služb ter izcuzati ljudstva. V resnici pa je to precej šokantno. Po konvencionalni modrosti je to konec demokracije. V evropski demokraciji je to napredek pri reševanju skupne valute in zadovoljevanju finančnih trgov. Tista patetična rečenica, da je dobro ljudstva najvišji zakon, Salus populi suprema lex, je v resnici zastarela. Najvišji zakon je finančni salus, ljudstvo pa je dobro za doseganje tega cilja. Po ljudstvu je treba hoditi, da se kam pride.

Ko so nastavili tistega bankirja v Grčiji, je v Ameriki nekdo rekel, da je zdaj celo Papandreu videti kot Lincoln. (In tam je to kompliment.) Obenem pa zdaj na različnih koncih brez konca recitirajo hvalnice tehnokratom. Tehnokrati naj bi bili ti ljudje, ki so jih postavili na krmilo Grčije in Italije, in tehnokrati naj bi vladali strokovno in ne politično - in to naj bi bilo dobro. To bodo ponavljali toliko časa, da bomo začeli verjeti. Vendar pristati na idejo, da je tehnokratska vlada nepolitična vlada, ne pomeni nič drugega kot odpovedati se razpravi o politiki take vlade, sprejeti oktroirano depolitizacijo in se odreči pogoju možnosti za to, da bi lahko imeli kaj besede pri urejanju javnih zadev.

Nepolitične vlade ni. Vlada - vsaka, sleherna vlada - je po definiciji politična. Hipotetično si lahko predstavljamo, da je mafija nepolitična, čisto poslovna organizacija. Toda v tistem trenutku, ko mafija pride na oblast, postane politična in imamo mafijsko politiko. S tehnokrati je tako kot z mafijci: če stopijo v vlado, postanejo politiki. In ko postanejo politiki, ne morejo biti nevtralni. Tako kot ni nepolitične vlade, ne more biti niti politično nevtralne vlade. Želja evrokratov pri forsiranju tehnokratske formule je suspendiranje politične razprave, odkritega artikuliranja političnih interesov, ki nasprotujejo njihovemu političnemu interesu. Tehnokracija po zamislih evrokratov je oblika diktature. (Tudi pri nas, kjer še imamo volitve, so kandidati, ki se ponujajo kot nekaj nadpolitičnega, tehnokratskega - na pamet mi prideta Janković in Virant - po logiki stvari potencialni diktatorji. Verjetno ne toliko suvereni diktatorji kot izvajalci evrodiktature.)

Kaj je politika tehnokratov? Rečejo ji politika reform. Govoriti o reformah v tem kontekstu je zame tako nesmiselno, kot je govoriti o nepolitičnih tehnokratskih vladah. Reforma ima dva pomena, od katerih je en bolj navzoč v angleščini, ki je neuradni uradni jezik politikov evra, kot v slovenščini. V tem pomenu beseda označuje poboljšanje človeka ali izboljšanje slabosti, popravo napak, opustitev zlorab ipd. V drugem pomenu je reforma sprememba na boljše. "Reforme", ki jih vsiljujejo evrokrati in ki so del globalnih "reformnih ukrepov", s katerimi naj bi se "rešili iz krize", so ravno nasprotno od sprememb na bolje, odprave napak in zlorab itn. So obupen, obenem pa sistematičen poskus rešiti sistem, ki je sproduciral krizo, so radikalizacija tega sistema, tistega, kar je v njem najbolj narobe in nevzdržno. Zato jih bo mogoče uresničiti le z diktaturo.