Edino izjemo, Katarino Kresal, zagotavlja zakonska obveznost v prid parlamentarnim strankam. Naši politiki politiko še vedno razumejo kot moško domeno, v njej vlada mentalna homoseksualnost, ta pa je, v nasprotju z ono spolno, res problem: to je privrženost nenačelnemu burševstvu in izločanje polovice državljanov iz odločanja. Ker pa vendarle imamo zakon o obveznem ženskem deležu kandidatk, ki je letos narasel na 35 odstotkov, so v minulih dveh tednih gospodje prestrašeno tekali naokrog in kot krote iskali svoje "kvote". Prizori so bili še kar farsični.

Najprej smo doživeli tistega, ki so nam ga pripravili Virantovi fantki. Ob nastajanju stranke smo nenehno videli le njih, razposajene, polne menda novih, menda prodornih in ideološko neobremenjenih, v resnici pa zaprašeno neoliberalnih idej te naslednje generacije, hranjene iz državnih jasli, ki pa ne mara države. Delovali so kot kakšna gručica v študentski sobi, bistri, dobrodušni, majčkeno testeni pivci piva. To je seveda moški blok študentskega doma, v ženskega zaidejo le, kadar telo zahteva svoj obrok. Ker z ženskami se ne da tako fino zmeniti.

No, potem so se nenadoma zavedeli, da gre zares, da obstajajo kvote, začeli so odpirati predale, iskati notri tajnice, ogledovati znanke, sodelavke, in na koncu… lej, lej, pa saj imamo vendar žene! Naslednji fototermin je prinesel skrajno nenavadno fotografijo: dečki nenadoma izgubljeni v morju žensk, do tedaj popolnoma anonimnih, četudi nadpovprečno izobraženih, kot je hitel povedati gospod Virant, ki so se šle slikat za svoje može, sodelavce, prijatelje, ker so nenadoma začutile klic politike, ki so jo fantki seveda zastavili brez njih. Lepo, ne, izobražene ženske, pripravljene sedeti v backstageu, toliko da bo kvoti zadoščeno, kot vedno, še vedno.

V SD je drugače, Pahor za zdaj s tistim svojim znamenitim neandertalskim prijemom za tilnik, ki so ga bile deležne vse njegove sodelavke in gostje, Kosorjeva, Ashtonova itn., še ni lovil novih kandidatk, očitno stavi na stara imena, med drugim na preverjeno katastrofo, obrambno ministrico Ljubico Jelušič, osebo, ki ni s prstom mignila, da bi obrambno ministrstvo, kot je obljubila pred volitvami, pripomoglo k razčiščevanju nakupa patrij, ki militantno zagovarja našo udeležbo v tujih vojnah, ki dovoli, da naši vojaki urijo skrajne desničarje in ki je pobude za razmislek o vojski razglasila za protiustavne. Res, dovolj spornega za celo kvoto.

Svoji tradiciji v norčevanju iz žensk se ni izneverila niti SDS: potem ko nam je Zofka Mazej Kukovič, nekdanja ministrica, ki se je proslavila z guncanjem z Zidarjem, malo manj pa z ministrovanjem, na lokalnih volitvah malo "zarepala" (bog pomagaj, ta politika mora biti res močna droga, da se je človek zmožen na vsakem koraku poniževati), so zdaj našli gospo z več posluha: Eldo Viler. Ta je takoj povedala, da nima pojma o ničemer, ne o družinskem zakoniku ne o gospodarstvu, "za to imamo strokovnjake". V parlament hoče, da bi tam pela. Ja, devetdesetčlanski pevski zbor, en tak parlamenjazzile, medtem ko bodo "strokovnjaki" reševali državo. Gospa očitno ne ve, da v pavzah, med popevkami, poslanci, ne strokovnjaki, vendarle sprejmejo kakšen zakon. Potem je tu že spet neka nova misica, rojena včeraj, ki je modro spregovorila o nevarnosti, da nas spet zasužnjijo Srbi, in ki gotovo že vadi prebiranje plonk listkov, kar je specialna naloga lepotic SDS v parlamentu. In seveda gospodična Šoba, tista študentska aktivistka, ki ni bila nič kriva, ko se je na študentskih demonstracijah začelo uničevanje parlamenta. Pretresla nas je tudi požrtvovalnost Janše osebno: ne le, da smo izvedeli, da med osamosvojitveno vojno dve leti ni mogel domov, do Grosupljega, in je družina trpela - ste opazili, kako neopazno se ta naša vojna v glavah njenih junakov daljša, čez pet let bo že enaka stoletni vojni - tudi nova gospa Janša se za moža žrtvuje. Njeno prvo pojavljanje v medijih nam bo ostalo v neizbrisnem spominu po fotografijah na tanku, na orožju torej, ki je možu najbližje (njej kot zdravnici bi sicer pripisali kakšno manj ubijalsko maskoto), na nedavni konvenciji SDS pa je nastala enako lepa fotografija: na levi mož, na desni evropski poslanec Hans Gert Pöttering, ona pa, drobna, v sredini - s strankarsko zastavico v rokah. Da maha.

Tudi Zoran Janković ni razočaral: po vseh občinskih pisarnah je nabiral, po mestnem svetu, med športnicami (ena izmed njih, Britta Bilač, si v maniri zgodnjega feminizma izpred stotih let želi parlament brez enega moškega). In ko jih je zmanjkalo, je našel Barbaro Žgajner Tavš, ki je nekoč z Jelinčičem skušala enkrat za vselej "rešiti vprašanje" Romov, tistih, ki jim je njen sedanji novi šef, Janković, po mesecih preganjanja končno našel stanovanje. Gospa se ob tem vrednostnem saltu mortale gotovo sklicuje na pravico do zorenja. In mi ji jo seveda priznavamo. Še posebej če bo v njej dozorelo tudi spoznanje, da je ena vodovodna pipa za celo romsko naselje majčkeno premalo za dokončno rešitev vprašanja.

Ob vsem povedanem pa - v parlament se jih gotovo ne bo prebilo veliko, za to bodo poskrbele tako stranke z njihovim umeščanjem v neizvoljive okraje kot volilci, ki potrebujejo očeta. Seveda pa so tudi premnoga moška imena na listah kandidatov norčevanje iz resnosti funkcije, za katero kandidirajo: na eni strani tisti, ki so že leta imeli moč, pa niso naredili veliko dobrega, na drugi strani takšni, za katere človek resno podvomi, da so zmožni prebrati kaj več kot naslove v časopisih. To je davek predčasnih volitev: naglica ni koristila kakovosti ponudbe, saj so iskali predvsem ljudi z vsaj malo znanim obrazom (poplava športnikov v skoraj vseh strankah to najbolje dokazuje). Ne zgolj formalno, ampak vsebinsko enakopravno zastopanost spolov so tako še najbolj resno vzele tiste stranke, ki bodo, če bodo volilci res tako neprevidni, da bodo vso moč dali "velikim", ostale zunaj parlamenta: SEM-Si, Trs in med do sedaj vladajočimi Zares in LDS.