Slovenska novinarja Matej Šurc in Blaž Zgaga sta danes v Beogradu za preiskovalno novinarstvo prejela nagrado Organizacije za medije jugovzhodne Evrope (Seemo), ki deluje pod okriljem Mednarodnega inštituta za medije (IPI).

(STA, 3. novembra 2011)

***

Pri nas namreč sodelovanje v skrajnih skupinah ni nezakonito. Edina sankcija je, da vojaku zaradi varnostnega zadržka ne podaljšajo pogodbe za službo v Slovenski vojski.

Samo članstvo ali simpatiziranje s skrajnimi desničarji pa tudi za policiste po naši zakonodaji ni sporno.

Pojasnila policije in SV o neproblematičnem spogledovanju pripadnikov slovenske policije in vojske z ekstremističnimi skupinami (POP TV, 2. novembra 2011).

***

V času mojega mandata sem že več vojakov izključil iz vojske in naznanil državnemu tožilstvu. /…/ Vodimo politiko ničelne tolerance.

Norbert Darabos, obrambni minister Avstrije, o problematičnosti spogledovanja pripadnikov avstrijske vojske z ekstremističnimi skupinami.

***

Ne verjamem prav hudo v teorije zarote. Od vseh zarotniških teorij še najbolj verjamem v zaroto molka. Ki jo skusi marsikdo, ki je odvisen od medijske prezentacije. Zagotovo tako čutita tudi novinarja Matej Šurc in Blaž Zgaga, ki sta se pred časom lotila izjemnega projekta - dokumentirane analize orožarskih poslov v trilogiji. Doslej sta izšli dve obsežni knjigi. Delo dveh raziskovalnih novinarjev ni ne prvo ne zadnje. A je še eno več, ki je medijsko skoraj popolnoma spregledano. Zakaj je temu tako, je težko reči. Ali gre za novinarski strah, brezbrižnost, nevednost ali celo politično motivirano slepoto in gluhoto? Orožarski posli so dovolj privlačna tema, da bi jo morali mediji zgrabiti z obema rokama. Pa je ne. Tudi druge tovrstne objave (denimo Frangeževe) so bile bolj ko ne spregledane ali deležne mimobežne pozornosti. Nič ne trdim, da je kdo kaj kriv in kaj je res. A dejstvo je, da so v času vojne vihre na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini orožarski posli potekali prek naše države in v imenu naše države. Tega tudi nihče ne zanika. In tudi ni rečeno, da so bili vsi posli nezakoniti. Problem je drugje. Če so posli potekali in je orožje imelo svojo ceno, bi morala biti zavedena adekvatna vplačila. Ki pa niso prispela v državno blagajno. Oziroma je vanjo prispel majhen, popolnoma nesorazmeren del. To je bilo že dolgo znano. Frangež je podal zelo provokativne hipoteze, a glej čudo, prvi kverulant države ga ni tožil. Zdaj imamo na mizi drugačno analizo. Morda na videz manj direktno, a v resnici sta Matej Šurc in Blaž Zgaga s filigransko natančnostjo spletla mozaik, ki ima jasno in nedvoumno podobo. Matej Šurc je v pogovoru za Delo (27. oktobra 2011) takole povedal: "V najini drugi knjigi sva se potrudila odgovoriti na to vprašanje, da resnično gre za denar, ki bi moral nekje biti. Piševa o konkretnih pošiljkah, o konkretnem času, o konkretnih ladjah. Natančno sva popisala, da je od oktobra 1991 do januarja 1992 čez ozemlje Slovenije prišlo enajst ladij z orožjem in strelivom. Dokumentirano je šlo za najmanj 4340 ton orožja, ki je potem potovalo naprej na Hrvaško. Mislim, da nismo tako naivni, da bi verjeli, da so ti tranziti potekali zastonj." Ne brez razloga sta zato zapisala, da je bil v tistem času (ko je bila Hrvaška pod embargom in nadzorom luk) Koper največja hrvaška luka.

A to je drugi del zgodbe o orožju. Pač mitnina za transporte. Prvi del, še veliko bolj misteriozen, je bila odprodaja slovenskega orožja. Količine manjše, donosnost pa večja. V redu. Vse to je znano. A nerazumljivo je, kako se tega nikomur ne zdi potrebno problematizirati. Ter predvsem, kakšne zarote molka so deležni tisti, ki vendarle zagrizejo v ta grenki sadež.

Sicer pa je po neki čudni, nejasno selektivni logiki vselej kakšna tema, ki je tabuizirana, ki se jo preprosto preskoči. Tako smo prejšnji teden bolj ko ne mimogrede, kot zanimivost, v stilu "pa še to", izvedeli, da so tuje obveščevalne službe o Sloveniji posredovale podatke o tem, da naj bi 15 pripadnikov Slovenske vojske in policije urilo skrajne desničarske skupine. V demokratičnih državah postane takšna novica top tema, ki preznoji odgovorne predstavnike institucij. Pri nas sta tako policija kot Slovenska vojska ležerno in lakonično ugotovili, da sta informacijo vzeli na znanje ter da ni bilo ugotovljeno nikakršno kaznivo dejanje. Šokantno je že dejstvo, da v represivnih organih obstajajo simpatizerji takšnih skupin. Da zaznajo v marsikateri drugi evropski državi prepogoste simpatije represivcev (pripadnikov policije, vojske) z neonaciji, je slaba tolažba. A resnično šokantno ni to sporočilo, ampak odziv ustreznih organov. Nič nezakonitega niso ugotovili. Saj, denimo, tudi biti rasist samo po sebi ni nič nezakonitega, dokler ne narediš konkretnega kaznivega dejanja. A to še ne pomeni, da kot tak lahko opravljaš katero koli službo. V občutljivih službah represivnih organov še zlasti ne. Izjava avstrijskega obrambnega ministra, ki se je slučajno ravno po tej novici mudil v Sloveniji, je zato priletela kot klofuta njegovi gostiteljici Jelušičevi ter delovala kot učna ura o urejanju tovrstnih zapletov v demokraciji: v Avstriji obstaja ničelna toleranca za tovrstne prostočasne hobije vojakov. Spogledovanje z ekstremističnimi skupinami pač ni prostočasna aktivnost kot kegljanje, ribolov ali planinarjenje. In mediji? Pričakoval bi, da bodo oblegali obe ministrstvi in zahtevali odgovornost v času, ko ne moremo računati na to, da bodo sprožena poslanska vprašanja. Sicer pa, kdo pa naj bi sprožil poslansko vprašanje? Razen morebiti Franca Jurija ga v prejšnjem mandatu ni bilo koga, ki bi mu bilo mar za tovrstne nespodobnosti in ekscese.

V državi, kjer ne deluje ne notranji (politični) ne zunanji (javnost prek medijev) nadzor nad delovanjem institucij ter organov države, ni prijetno živeti. Človek se nehote spomni časa, ko so "paraorgani" prevzemali stvari v svoje roke. Depalovaška hruška je srhljiv spomin in opomin, da se kaj takega lahko ponovi. Zato je treba postaviti jasne zahteve po razmejevanju med akterji ustavnega loka in onimi drugimi. Treba je tudi natančno in strogo gledati pod prste tistim, ki sestavljajo liste kandidatov. Kandidatnih list se ne ocenjuje le po najboljših kandidatih, ampak tudi in še bolj po najslabših. Po najbolj spornih. Denimo, Zoran Janković je resnično presenetil predvsem z enim imenom. S kandidaturo Barbare Žgajner Tavž. Pa kakšnem kriteriju? Bi potem potencialno sodil na listo tudi Sašo Peče? Morda tudi Srečko Prijatelj? Sicer pa nič novega. Nekdanjo poslanko SNS pa Lipe z vsemi kolektivnimi (strankarskimi) in osebnimi hipotekami na področju tolerance, človekovih pravic, sožitja... je pred časom "leva" Pahorjeva vlada postavila za zagovornico enakih možnosti. Zakaj ne bi potem postala še "leva" poslanka... Kaj pa pravi levo volilno telo?