Oprali so ga moralne filozofije, očistili jurisprudence in odvezali politične misli, vse zato, da bi se lahko sklicevali nanj pri promociji najbolj pritlehne, miselno revne in brezobzirne politike neomejeno svobodnega trga. Bogastvo je ostalo centralno vprašanje, vendar predvsem kot bogastvo podjetnih posameznikov (in njihovih korporacij). To bogastvo, vse bolj skoncentrirano v statistično komaj še zaznavnem delu prebivalstva, je naraslo in še narašča čez vse meje, politika, v okviru katere se je to dogajalo, pa je bankrotirala. Seveda jo poskušajo zdaj na vse kriplje spet oživiti, eni iz lastnega interesa, drugi iz neumnosti. Utegnejo jo spet postaviti pokonci in podaljšati agonijo, a verjetno ne za dolgo - odvisno od tega, koliko denarja in nasilja bodo privilegirane elite pripravljene v to investirati, in od tega, kako uspešni bosta javnomnenjska plastična kirurgija in mentalna polucija. Če jim bo to uspelo, bomo naslednjič padli še globlje. Kolikor lahko v zvezi s tem govorimo o kapitalizmu, je mogoče reči, da je kapitalizem zdaj doživel tisto in takšno izgubo legitimnosti, kakršna je svoj čas obsodila komunizem na zaton in padec.

Bogastvo kot politično vprašanje bi veljalo danes ponovno postaviti v duhu Adama Smitha: kot vprašanje, povezano z moralno in pravno filozofijo in temeljitim političnim razmislekom o tem, kam se hočemo napotiti in kako živeti kot skupnost, kot vprašanje nacionalnega bogastva in politike v interesu nacije. V etablirani politiki ne pri nas ne globalno žal ni sile, ki bi bila česa takega zmožna. Prišli smo v po svoje paradoksalen položaj, v katerem se politiki izogibajo govorjenju o političnih vprašanjih in se ukvarjajo s poslovnimi, poslovneži pa govorijo o politiki, ali morda natančneje: govorijo politikom, kaj je treba narediti.

Pred zdajšnjim festivalom v Cannesu, na katerem se je zbrala malo drugačna smetana kot po navadi, se je med drugimi oglasila gospa Laurence Parisot, voditeljica francoskega poslovnega združenja Medef. Ker je tokratno vrhunsko srečanje G20 na francoskih tleh, je gospa Parisot izrabila priložnost in organizirala simultano srečanje B20: vrhunsko srečanje svetovnih poslovnežev. Ti imajo v programu poleg pogovorov z G20 tudi srečanje z L20, s sindikalnimi voditelji, predstavniki "dela", ki se tudi zbirajo v Cannesu. Če bi se vsi lepo razumeli in sporazumeli, bi bili priče realizaciji Mussolinijevega ideala na globalni ravni. Morda tega filma še ne bomo gledali, ni pa izključeno, da bo prej ali slej na sporedu.

Gospa Parisot je povedala, da se zaveda, da je srečanje G20 "resnično pomembno", in to ne le zaradi dolžniške krize na področju evra, marveč tudi "zato, ker v večini držav vidimo nekaj zelo skrb zbujajočih političnih teženj". Med njimi so, kot je omenila, rast skrajno desnih strank v Franciji, vznik Tea Party v ZDA in širjenje protestov, kakršne predstavljajo indignados in gibanje za zasedbo Wall Streeta, navdihujejo pa jih problemi od upočasnjene rasti in nezaposlenosti do bankirskih plač in neenakosti. Za Tea Party je znano, da so nastanku gibanja botrovali zelo bogati in vplivni republikanci, ampak gibanje je zdaj zraslo čez glavo tudi republikanskemu establišmentu in začenja motiti rutinsko delovanje ameriškega oblastnega stroja. Reči je mogoče, da so nevarne politične težnje za gospo Parisot vse, kar miga zunaj etablirane politike. Drugega skupnega imenovalca namreč pojavi, ki jih omenja, nimajo.

Odgovor na to nevarnost je sodelovanje med etablirano politiko in biznisom, ki se mu verjetno lahko reče demokracija. "Za biznis, za ekonomijo in za demokracijo je zelo nevarno," pravi govorka združenja francoskih poslovnežev, ki simpatično razločuje med biznisom in ekonomijo, "če vse te države ne bodo zmožne najti skupne poti z biznisom." Da bi biznis pomagal najti rešitev, ki bi odvrnila to veliko nevarnost, je B20 zahteval, da bi postal integralni sestavni del "procesa" pod oznako G20, in izdelal stališča do vseh vprašanj, ki so na dnevnem redu festivala G20 v Cannesu. Vodilni poslovneži, povezani v B20, so se potrudili poenotiti svoja stališča v prepričanju oziroma pričakovanju, da bo to "utegnilo pomagati vladam napredovati pri reševanju teh težkih problemov".

Zanimiva podrobnost je, da ti "težki problemi", ki naj bi jih s skupnimi močmi reševala politično-poslovna aliansa (ali raje os), niso tisti problemi, ki so spravili na ulice gibanja, ki jih je gospa Parisot označila za "zelo skrb zbujajoče politične težnje". Jasno, očitno in gotovo je, da nismo vsi na istem čolnu. Niti ne živimo vsi na istem ali v istem svetu. Naša dva svetova prideta v stik le tu in tam. Takšen dokaj amortiziran kontakt bo v Cannesu predvideno srečanje med B20 in L20. To je najtežji trenutek, ki ga predvideva gospa Parisot, kajti "med poslovnimi ljudmi se jih nekaj precej obotavlja, da ne bi šli predaleč pri socialnih vprašanjih, toda na drugi strani se vsi strinjamo, da se danes dela iz neenakosti velik problem". Alles klar? Alles klar!

Naj naredim velik problem še iz nečesa. Politično-poslovni festival v Cannesu je evropsko obarvan. Zakaj je tako, ni nič zagonetnega. Ampak ker je tako in ker je Francija gostiteljica, je napoved grškega premierja, da bo dal evropsko "reševanje" Grčije na referendum, nastopila kot nekaj, kar Sarkozyju (ali pa Sarkozyju in Merklovi) kvari predstavo. Tega ni bilo v scenariju - in ve se, kdo piše scenarije. Ampak resnični šok napovedi grškega premierja ima globlje razloge. Ne glede na to, kakšne kalkulacije so ga vodile, je s tisto napovedjo za trenutek pripeljal na prizorišče ljudstvo: niti ne ljudstvo, temveč misel, ki je obetala, da utegne na prizorišče stopiti ljudstvo. To je za današnjo Evropo - pa tudi za ves tisti svet, ki se je prišel kazat v Cannes - absolutno nedopustno. Cela igra reševanja krize je zasnovana na izključitvi ljudstva. Ljudstva ni nihče nič vprašal, ne neizvoljeni bruseljski evrokrati (to še birokrati niso) ne izvoljenci, ki se gredo nekakšno mehko izredno stanje. Tudi grško ljudstvo bo še naprej govorilo na ulici, ne v okviru demokratične politike (in bolj na severu sprožalo obžalovanje, da EU ne more poslati tankov v Atene). Evropski krizni menedžment je izključevanje ljudstva iz političnega odločanja. Vzpostavljanje diktature.