Vprašal me je kolega Goran Milić, ki je v Sarajevu zasedel mesto urednika informacijskega programa Al Džazire Balkan. Pravkar je plačal kavo z markami, kar je v meni vzbudilo nostalgijo po trdni nemški valuti, ki je bila resničen univerzalni ekvivalent vrednosti. Bil sem med novinarji, ki so zjutraj prebrali Paula Krugmana, ki je v New York Timesu napovedoval skorajšnji konec skupne evropske valute, zvečer pa na agencijah prebrali, da Slovenija ni bila izvoljena v Varnostni svet Združenih narodov. Eden od razlogov naj bi bil, da je članica EU. Vmes so se okrog Evrope spričkali v britanskem parlamentu in skoraj napovedali izstop Velike Britanije iz EU. Vse to na ozadju posledic generalne stavke v Grčiji in napovedi, da bo tudi Italija zdrknila v dolžniško krizo. Prvič sem se v Sarajevu sam počutil obleganega.

"Verjamem, da se boste Slovenci rešili. Vsekakor bi vi od vseh nas to morali najbolje znati," je dobrohotno rekel Milić.

"A zdaj boš pa po meni hodil še z dobroto?" mi je zakuhalo. Vendar me je zanimalo, kaj misli. Milić je bil v osemdesetih letih zvezda beograjske televizije, kjer so vsi verjeli, da je Srb. Ko je Jugoslavija začela že pošteno razpadati, je vodil zvezno televizijo Yutel in bil zgleden Jugoslovan. Proti koncu vojne se je preselil v Zagreb in kot brezhiben Hrvat postal zvezda hrvaške televizije. Zdaj je sedel na strehi sarajevskega poslovnega centra, ki sta ga postavili dve banki iz arabskega zaliva, in vodil studio panarabske televizije globalnega dometa. O preživetju bi moral napisati knjigo.

"Zakaj misliš, da se bo Slovenija rešila?" sem vprašal.

"Zato ker ste Slovenci protestanti."

"Oprosti! Slovenci smo katoliki," sem na svoje veliko presenečenje branil versko identiteto svojega naroda.

"Ne, ne, niste. Hrvati so katoliki. Srbi so pravoslavci. Katoliki in pravoslavci imajo iste navade. To so religije južne Evrope. Slovenci pa imate protestantsko etiko. Ravno dovolj imate protestantov in ravno dovolj stika ste imeli s protestantizmom, da se še lahko rešite."

Mislil sem, da sem o teh treh velikih narodih slišal že vse, to pa je zvenelo kot nekaj povsem novega.

"Pojasni," sem rekel.

"Ali je res, da je v Sloveniji nastal škandal, ker se je ministrova žena vozila v trgovino z avtom ministrstva?"

"Ja, res je. Ampak ni bil prav velik škandal."

"No, vidiš. Na Hrvaškem in v Srbiji se ljudje smejijo, če minister na službeno potovanje vzame ženo in potovanje plača iz svojega žepa, ne pa iz proračuna. Vi poskrbite za otroke in za lastno spodobno starost tako, da otroke naučite samostojnosti in jih pri osemnajstih pošljete od hiše. Katoliki in pravoslavci jim plačajo poroko za petsto ljudi, kupijo hišo in avtomobil in vzdržujejo tudi njihove vnuke. Vsi se zadolžujejo daleč čez vse meje možnosti odplačevanja. Vi ste varčen narod in hranite denar v banki. Ste racionalni. Zato, ker ste protestanti. Tako kot Nemci in Norvežani."

Ta podoba mi je bila všeč. Katoliki in pravoslavci potrošijo vse, kar imajo, in tudi tisto, česar nimajo, mi protestanti pa varčujemo in varno živimo. Milića nisem vprašal, ali bere časopise in kdaj je bil nazadnje v Sloveniji. Nisem hotel pokvariti te prelepe podobe in sem se tudi sam delal protestanta.

Zagledal sem se v bankovec za dvajset mark. Bosanci svoji valuti rečejo konvertibilna marka. Grafično ima podoben koncept kot evro. Nekaj piše v cirilici, nekaj v latinici, slike pa poskušajo iz raznorodnih etničnih posebnosti ustvariti ponesrečeno podobo enotnosti.

"Naj te ne skrbi, če evro propade," mi je zaklical bosanski novinar. "Z markami se da prav lepo živeti."

Bil sem skeptičen. Papir je bil bolj slab in tudi kovanci so dajali vtis improvizirane minljivosti.

"Pa je to čisto pravi denar?" sem vprašal Emirja Nuhanovića, ki na Al Džaziri dela kot ekonomski novinar. Rekel je, da je marka popolnoma resničen denar, s katerim lahko kupuješ in prodajaš. Vedno bolj je denar. Do pred nekaj meseci so poleg marke uporabljali tudi evro, sedaj pa je to prepovedano in marka je edini denar, ki v Bosni velja. Tako mora biti, saj je v celem Sarajevu ena sama menjalnica.

"Mi vse kupujemo in prodajmo v markah. To je naš denar," je rekel Nuhanović.

"Varčujemo pa v evrih," je vskočil njegov kolega Bamir Šimić. Vprašal sem, ali jih kaj skrbi usoda evropske valute. Oba sta rekla, da prav nič. Včasih so vse računali v nemških markah, potem v evrih, če evro propade pa bodo računali v tistem, čemur bodo Nemci rekli denar. Med vojno so bencin preračunavali v cigarete, ki so se sijajno obnesle kot valuta. Krizno organizirane družbe znajo improvizirati. Tudi če nimajo ekonomije in družbenega proizvoda, imajo denar. Marka je bila na začetku vezana na nemško marko, potem pa na evro. Trdna je kot skala. Kaj pa se Bosni zgodi, če propade evro? Zdi se, da nič.

"Pred kratkim sem govoril z direktorjem centralne banke, pove Nuhanović. "Rekel mi je, da je vezanost marke na evro naša prednost, saj ne more priti niti do inflacije niti do padca vrednosti. Zdi se, da se to tujim investitorjem zdi dobro, saj se vrednost njihovih investicij ohranja nedotaknjeno. S finančno politiko garantiramo stabilnost ekonomije. Ker pa naša ekonomija ni razvita, nas tudi recesija ne more udariti. Leto 2008 smo preživeli brez velikih lomov. Životarimo na dnu in v javnosti ni nervoze zaradi krize. Če evro propade, bomo marko vezali na kaj drugega."

Ta nenavaden in resničen denar deluje v državi, v kateri se ljudje ukvarjajo s preživetjem in ni čisto jasno, ali država zares obstaja. V Sarajevu je na področju Federacije slovenska veleblagovnica Tuš. Malo naprej je na cesti, ki pelje v Lukavico, meja z Republiko srbsko. Takoj za mejo je še ena veleblagovnica Tuš. Med njima ni več kot tri kilometre. V Tušu v Republiki je vse blago za pet odstotkov cenejše kot v Federaciji, ker so davki tam nižji. Varčen državljan Federacije požre ideološke predsodke in opravi tiste tri kilometre, da popravi družinski proračun. Na meji med Hrvaško in Bosno je še lepše. Tam Hrvati iz Slavonskega Broda hodijo čez most v Bosanski Brod v Republiko srbsko kupovati hrvaško mleko in druge izdelke, ker so cenejši kot na Hrvaškem.

Kot protestant zaradi negotovosti z evrom in groženj krize EU ne bom več v skrbeh. Denar in države so neka čudna fikcija, ki z resničnim življenjem nimajo nobene pametne zveze.