"Večina anketirancev podpira protestnike pred Borzo, vendar ista večina podpira tudi stranke, ki zagovarjajo neoliberalizem. Kje si, logika?"

Franco Juri, poslanec DZ

* * *

V Reporterju sem zasledil mnenje, da je bil Virant že nekaj časa predviden za preskok v politiko. To je res. Ko smo na Novi reviji razmišljali o tem, kdo bi bil naslednji predsednik Zbora za republiko, je bilo neko prijateljsko soglasje, da Virantu s promocijo v krog Nove revije in Zbora za republiko nudimo tudi možnost, da naredi politično kariero. Šalili smo se, da mu z veseljem ponudimo lastne hrbte in ramena, da po njih spleza navzgor.

Peter Jambrek v pogovoru za Siol. net

* * *

V slovenski politiki in predvsem med magi trženja politikov in njihovih idej vlada precejšnja zmeda. Nenehno poudarjajo, da se ne bodo šli negativne kampanje. Kaj res? Vsaka kampanja v politični tekmi je (tudi) negativna. To pomeni, da v kompeticiji skušaš narediti čim večji kontrast med lastnimi vrlinami in pomanjkljivostmi protikandidata oziroma protikandidatov. Če puščaš občutek, da so vsi dobri in vse ideje sprejemljive, ni nobenega posebnega razloga, da volilci izberejo ravno tebe. A negativne kampanje ne gre mešati z umazano kampanjo. Razlika med obema je kot med erotiko in pornografijo. In umazana kampanja se je že do zdaj kazala v najbolj srhljivi obliki. Če ima kdo težave s spominom, naj si ogleda kakšen izvod brezplačnikov, ki so bili nabor nepodpisanih diskvalifikacij in laži. Zdi se, da se bomo volitev 2008 spominjali kot zadnjih romantičnih, kajti to, kar se odvija zdaj, je resnično prebilo vsak, tudi najohlapnejši okvir dostojnosti. In predvsem je bila v času brezplačnikov umazana kampanja nekakšen vzporedni svet nevidnih ljudi, ki so lansirali vsebine in oblike, ki so že vnaprej vsaj minimalno ozaveščenemu "porabniku" velevale distanco. Pred tokratnimi volitvami je drugače. Glavnina umazane kampanje se seli v medij vseh medijev - na televizijo. V prvi vrsti na nacionalko.

Se umazana kampanja splača? Težko je odgovoriti z gotovostjo. Mnoge prakse so pokazale, da ne. V nacionalsocialistični Nemčiji sta propagandne manevre močno zaznamovala dva "dokumentarna" filma. Eden je imel naslov Triumph des Willens, drugi pa Der ewige Jude. Triumf volje slovite režiserke Leni Rifestahl je ovekovečil zmagoviti kongres nacionalsocialistične stranke Nemčije leta 1934 v Nürnbergu. Film, premiera je bila leta 1935, je tehnično dovršen, scensko domišljen, z izjemno prepričljivimi množičnimi scenami, s katerimi so zadnji morebitni dvomljivci med gledalci dobili sporočilo: "Kaj še čakaš? Vsi so že v gibanju, le ti še nisi!" Nesporno propagandni film, a vseeno se poigrava predvsem s pozitivno predstavitvijo ideje nemštva ter skupne volje in hotenja brez eksplicitnejših etničnih in rasnih diskvalifikacij. Drugače je bilo s filmom Večni Jud, ki je nastal leta 1940 v režiji Fritza Hipplerja. Gre za najbolj surovo diskvalificiranje Judov in judovstva. Vrhunec filma je primerjava širjenja in poseljevanja Judov v osrčje Evrope z epidemičnim širjenjem podgan ter portretiranje domnevno prepoznavnega značaja Judov: zajedalstvo, širjenje bolezni, agresivnost, pohlep, bizarnost, brezsrčnost. Film je bil za tiste čase tako grobo diskvalifikatorski, da ni dosegel želenega učinka, ampak ravno nasprotno. V takrat sicer zaslepljenih Nemcih je izzval ravno obraten odpor - do filma, ne do judovstva.

No, v politiki in političnih kampanjah ni redko, da preveč agresivna kampanja proizvede nasprotne učinke. Ne nazadnje je bilo tako ob predzadnjih in (še veliko bolj) na zadnjih volitvah za župansko verigo v Ljubljani. Čeprav je bralec dobil občutek, da se vesoljna Slovenija in ves medijski imperij obrača proti Jankoviću, so ljudje kot navkljub šli na volitve. In na drugih je zmagal celo bolj suvereno kot na prvih. Se lahko zgodba ponovi? No, kar zadeva medijsko prezentacijo, se že ponavlja. Zdi se, kot da imajo mediji pred volitvami ključno misijo in nalogo, kako ustaviti Jankovića, ki se skuša konstituirati na pogorišču levice. Prednjači kajpak RTVS. Primerjajte na MMC nedostojno afirmativni intervju z Janšo (http://www.rtvslo.si/slovenija/jansa-za-mmc-prednostna-naloga-bodo-nova-delovna-mesta/268729) s predstavitvijo kandidata Jankovića (http://www.rtvslo.si /slovenija/zgodba-o-najbogatejsem-slovenskem-politiku/268900) ter si ustvarite mnenje o ekvidistanci in ekvivalenci javne televizije, ki ji plačujete obvezno naročnino. Morda bi vendarle veljalo uvesti komentarje in kolumne s pravico do subjektivnega mnenja, da bi si avtorji MMC-strani in televizijskih oddaj dali duška in ne bi bili v skušnjavi vnašati politične motivacije v članke, ki tega ne prenesejo. A kakor koli. Bo manever ustavitve Jankovićevega pohoda v državni zbor uspel? Težko je ugibati. Predvsem zato, ker se lahko zgodi, da do resnejših volilnih soočanj protagonistov konkurenčnih politik sploh ne bo prišlo. Če bo obveljalo rigidno tolmačenje 12. člena zakona o RTVS, bodo ključni igralci nastopali na dveh ločenih odrih. Janša se bo na soočenjih prepiral s političnimi trupli nekoč velikih strank, novi akterji (Hanžek, Virant in Janković) pa z eksotičnimi spremljevalci vsakokratnih volitev (kot denimo Stranka slovenskega naroda, Lista za čisto pitno vodo, Naprej Slovenija…). Takšen scenarij bi bil idealen tako za Janšo kot za Viranta. Janša morda ne bo imel resnih nasprotnikov na uradnih soočenjih nacionalke, Virant pa ne bo prišel v situacijo, ko bi moral odgovarjati na številna neprijetna vprašanja. Tako za obdobje, ko je bil še stari obraz politike in je zakuhal nekaj krasnih zapletov. Denimo plačno reformo s poračuni septembra 2008. Torej tik pred volitvami. Zdaj bi seveda javnost zanimalo, koliko neoliberalen je v svoji osnovi in zasnovi koncept tanke države. No, če bo zakon vendarle bran kot zgolj zaveza javne televizije k minimalnim standardom zagotavljanja prisotnosti izvenparlamentranih strank na televizijskih soočenjih, se bomo lahko temu absurdu izognili. A kakor koli bo, je malo pomembno. Naslednji teden se uradno začenja volilna kampanja. Neuradna, prava, a zelo perfidna pa se s tem končuje. Vsaj na nacionalki. Jutri zvečer bo zadnja velika predstava.

Sicer je pa zdaj tako na levi kot na desni ključno vprašanje, ali gre pri Virantovem nastopu za fantomski načrt ali spontano dejanje. Za nateg ali samonateg. Pravzaprav je povsem vseeno. Najprej je treba pač ugotoviti, da ne glede na motiv lahko vsak pod pogoji, ki jih določa zakon, ustanavlja stranko in kandidira na volitvah. Sam sicer nisem ravno pristaš teorij zarote, zato ne verjamem, da obstajajo štabni scenariji (za take blodnje so zadolženi drugi) načrtnih nategov. A to sploh ni pomembno. Ne glede na nervozo in nejasnost, morda celo pristno presenečenje, je finalno dejanje jasno kot beli dan. Nihče ga ne zanika. Tudi Virant in Janša ne. Po volitvah je pravzaprav edina možna in dopustna koalicija Janša-Virant. In s tega vidika je manever resnično učinkovit. Virant, sicer politik z relativno dolgom stažem, ki je medtem, tudi s pomočjo medijev, postal "novi obraz" na politični sceni, posega po volilcih globoko čez sredino. Tja, kamor Janša niti v sanjah ne more. Tako rekoč dobitna kombinacija, ki pa ima, kot vsak popoln načrt, eno možno napako: Kaj pa, če Virant premaga Janšo? Takrat se onkraj teorij zarote karte mešajo na novo. Takrat središče slovenskega političnega vesolja ne bo več držalo.