Tiste s kravatami, v dobrih avtomobilih in s pametnimi telefoni, tiste, ki uporabljajo čudne in navadnim ljudem nerazumljive besede, kot so "dobiček", "naložba", "investicija", "dividenda" in kar je še teh skovank, ki poštenemu državljanu danes dvigujejo pritisk, jutri pa mu bodo prag upokojitve in obrestno mero pri posojilu za nov pralni stroj.
Časi so paranoični in zato je treba biti pozoren, ker če že več kot pol leta niste bili v minusu ali če ste si letos privoščili daljši dopust v tujini, ste zagotovo že na kakšnem seznamu osumljencev. Dandanes je kapitalist pač lahko že vsakdo izmed nas in med ljudmi se spet veselo širi tista stara mantra, da notranji sovražnik nikoli ne spi. Zato se bojim, da če bo šlo tako naprej, bomo kmalu vsi mi Boško Šrot. V trenutnih razmerah je namreč večina državljanov le eno ali dve povišici stran od kapitalističnih izkoriščevalcev in zatiralcev lačnih in nesvobodnih in mnogi se lahko le recesiji zahvalimo za svojo čisto vest.
Pazite se zato imetniki zlatih kreditnih kartic, pazite se ljubitelji visoke mode, pazite se obiskovalci koncertov Zlatega abonmaja, pazite se naročniki Financ, pazite se igralci golfa. Pazite se, ker so po novem vsi za reveže in vsi so proti kapitalizmu. In pazite se še posebej zato, ker vaši prijatelji in znanci, ki so bili še včeraj z vami na jadranju in vas vabili na svoje vikende na Krasu, danes že vohunijo za vami, že sporočajo naprej, da ste naročili sveže škampe in kozarec neodprtega vina ter da ste zavili v dizajnersko trgovino in si ogledovali prav tisto luč tiste naše znane oblikovalke, za katero oni še kako dobro vedo, koliko stane.
Spomnite se, vi pridni, nadarjeni in uspešni podjetniki, kako so nekoč komunisti lovili druge komuniste in jih pošiljali na Goli otok, spomnite se, kako še danes bivši komunisti neusmiljeno obračunavajo z manj bivšimi komunisti, in videli boste, da vam preti resna nevarnost in da v takšnih časih ne gre zaupati nikomur.
V svoji antikapitalistični paranoji smo namreč zabredli že tako daleč, da smo začeli kapitaliste iskati že po slovenskih filmih, točno tako kot je nekoč po ameriških filmih komuniste iskal Joseph McCarthy. Pred dnevi sta se tako Polona Juh in Jernej Šugman znašla na antikapitalistični črni listi samo zato, ker imata v najnovejšem filmu Metoda Pevca Lahko noč, gospodična, preveč (filmskega) denarja. Že na festivalu v Portorožu so se nekateri "gledalci" zmrdovali, da se v teh težkih časih resnično ne spodobi snemati filmov o dobro situiranih ljudeh, eden izmed njih pa je v svojem prostem spisu o Pevčevem filmu celo javno zapisal, da je "glede na čas, v katerem živimo, (…) bolečina teh, ki imajo, hudo precenjena. Še huje: glorificiranje trpljenja teh, ki imajo, je neresno, sočustvovanje z njimi je patetično."
Pazite se torej, vam pravim, ker nas je zajela paranoja in ker je vsa stvar zelo resna. Filmska zakonca Polona Juh in Jernej Šugman namreč v Pevčevem filmu ne premoreta nič več kot lepo hišico na robu mesta in avto, kakršnih po Ljubljani vidite voziti na tisoče. Še več, on si ne more privoščiti niti počitnic, ker kot arhitekt gara od jutra do večera, ona pa prodaja kuhinje in nasploh sta na prvi pogled neverjetno podobna tisočim drugim ljudem v naši družbi. Še posebej pa tistim, ki so Metodu Pevcu, zasebno ali javno, očitali nespodobno in času neprimerno ukvarjanje s "premožnimi" ter ga posredno ožigosali za brezčutnega kapitalističnega režiserja.
Pazite se torej vi, ki imate hišice na robu mesta in dobre avtomobile. Ne njih, ki danes šotorijo pred borzo, marveč onih drugih se pazite, ki so v mislih in načelno z njimi, a se jim ne ljubi stati, še manj pa spati na mrazu, ampak raje na toplem srkajo svoje koktajle, planirajo smučarijo v Švici in na skrivaj cinično pripomnijo, da se v vsaki oštariji obrne več denarja kot na slovenski borzi. Njih se bojte, ker oni bodo jutri na vas kazali s prstom, oni vam bodo kukali v denarnico in pregledovali vaše davčne napovedi in oni vas bodo potem nekoč, ko bomo naposled zamenjali ta kruti in nečloveški sistem, oklicali za dediča kapitalističnih zločinov.
Oni bodo takrat odvrgli svoja oblačila priznanih modnih znamk, si kupili rabljeno kolo in se pretvarjali, da nikdar niso stali v vrsti pred trgovino in nestrpno čakali svoj novi ipad, da nikdar niso odšli na nakupovalni izlet v London in da nikdar niso verjeli v to, da je kapitalizem res najmanj slab od vseh sistemov. In zaman jih boste takrat prepričevali, da ste vselej zagovarjali skandinavski model, da ste verjeli v kapitalizem z ljudskim obrazom in da ste odkrito in javno podpirali krepitev socialne države.
Časi so pač paranoični in rešite se lahko le tako, da tudi sami postanete paranoik. Zato, dragi državljani, se raje tudi sami ozirajte prek rame in na vsakem koraku pazite, kaj počnete. Kupujte samo najnujnejše življenjske potrebščine, izogibajte se izdelkom korporativnega porekla in se čim manj vozite z avtom. Odpovejte se potovanjem in nasploh vsemu, kar kakorkoli diši po luksuzu. Uprite se skušnjavam, ker je vsaka, tudi najmanjša kapitalistična pregreha lahko le past. Dragi moji, bodite previdni, resnično previdni. V nasprotnem primeru se vam namreč kaj lahko pripeti, da vas bo nekoč, čez dvajset let recimo, kak bivši direktor banke ali pa lastnik kapitalske družbe z govornice partijskega plenuma ozmerjal s kapitalistično svinjo.
