Ekscesne zadolženosti seveda ni mogoče odpraviti čez noč. Razlogov je veliko, nekaj jih ima nekaj ekonomske soli, večinoma pa gre za borbo interesnih skupin, da ohranijo svoje privilegije. Od investitorjev v banke, ki želijo, da nekdo drug pokrije pričakovane kapitalske izgube, do sindikatov, ki želijo ohraniti svoje privilegije iz proračunov. Ne glede na to, da je ni mogoče odpraviti čez noč, pa to ne pomeni, da ni mogoče hitro sprejeti ukrepov, ki jo lahko zagotovijo čez čas. In ravno nepravočasno ukrepanje je vir današnje finančne nestabilnosti. Ta povečuje premije za tveganje na dolg držav, breme financiranja se s tem povečuje in postaja vprašljivo nasploh. Začaran krog.

V današnjem finančno integriranem svetu javnofinančne krize ene države, na primer Grčije, ne moremo enostavno začepiti v stekleničko z nalepko Grčija in vreči v Egejsko morje. Zato je to postal problem celotnega evrskega območja. Počasnost in obotavljivost z ukrepanjem na tej ravni pa danes odpirata vprašanje okužbe s krizo po celi vrsti javnofinančno šibkih držav. Problem je danes vsekakor hujši, kot bi bil, če bi aprila 2010, ko so težave z Grčijo stopile na svetovne naslovnice, ukrepali bolj odločno.

Kako pa se je ukrepalo? Skupni imenovalec vseh instrumentov, ki se danes uporabljajo, je obljuba nekoga ali nečesa, ki se zdi finančno trden, da bo poravnal dolg tistega, ki se zdi finančno šibek. Tako je z evropskim EFSF-mehanizmom (European Financial Stability Fascility) za zagotavljanje finančne stabilnosti v Evropi, katerega sredstva naj bi zagotavljale trdne države. Nemčija, na primer, se zadolži namesto Grčije na mednarodnih trgih, denar pa gre v Grčijo. Mednarodni denarni sklad počne podobno. Grčiji da posojilo s sredstvi, ki jih pridobi z zadolžitvijo na mednarodnih trgih. V obeh primerih gre za virtualno ustvarjena finančna sredstva, ki imajo neko realno vrednost, če večina ljudi verjame, da jih bo njihov izdajatelj poplačal.

Zelo podobno je z nedavno obljubo vlad na vrhu EU, da so države pripravljene dokapitalizirati banke, ki bi morebiti zašle v težave, ko se bo odpisoval grški dolg ali, če se zalomi, še dolg kakšne druge države.

Da ilustriram, kaj želim povedati. Da bi okrepila zaupanje v bančni sistem, država jamči za bančne vloge ljudi. Če vam nekdo jamči za bančne vloge, potem verjetno nimate razloga, da bi v primeru, ko dvomite o trdnosti banke, svoje vloge iz banke dvignili. Če se tako odločijo še vsi drugi deponenti banke, potem ni nevarnosti, da bi sicer solventna banka propadla zaradi kratkotrajnih likvidnostnih težav. Tako so z izbruhom krize jeseni 2008 praktično vse države po svetu uvedle neomejeno jamstvo za bančne vloge.

Vendar, poglejmo si, kako je s tem dejansko. Bančnih vlog posameznikov in podjetij je pri nas za približno 23,5 milijarde evrov. Država Slovenija lahko za te vloge mirno jamči, vendar je jasno, da niti slučajno ne more svojega jamstva izpolniti, če bi varčevalci v bankah hkrati to od nje zahtevali. Celotnega dolga države je manj (približno 16 milijard evrov), pa še za tega ni jasno, ali smo ga sposobni servisirati. Imamo izjemne težave že z zmanjšanjem proračunskega primanjkljaja, ki znaša manj kot desetino bančnih vlog. Kaj šele, da bi država poplačala bančne vloge!

Podobno je v kateri koli drugi državi. Zato smo lahko prepričani, da bi namesto izpolnitve neomejenega jamstva za vloge države prepovedale dvig vlog takoj, ko bi se naval na banke začel.

Zakaj torej jamstva za bančne vloge? Zato, ker verjamemo vanje. Če namreč verjamemo, da lahko država svoje jamstvo izpolni, potem navala na banke ni in jamstva ni treba izpolniti. Če jamstvu ne verjamemo in do navala na banke pride, jamstva ni mogoče izpolniti. Jamstvo je zato trdno le toliko, kolikor je trdna vera vanj.

Nazaj k reševanju evropske finančne krize. Ko smo se enkrat zaradi "evropskih" razlogov odločili, da Grčija ne bo avtomatsko izločena iz evrskega območja in imetnikov obveznic in delnic bank, ki so ji pri lahkomiselnem obnašanju pomagale, ne bomo pustili, da jih finančni trgi ustrezno "nagradijo", nam je ostalo le, da Evropa daje jamstva pomoči. Cincanje o tem, ali bo v EFSF 400, 600 ali 800 milijard evrov, je vero v ta jamstva zgolj omajalo. Že takoj bi morali reči, da je v njem jamstev za nekaj tisoč milijard, in potem upati tako, kot je Nigel Mansell nekoč opisal svojo vožnjo skozi Parabolico: "Zaprte oči in plin do konca." Rizična, vendar vseeno lahko dobra rešitev, ko se enkrat naredi napako in prečka točko, onkraj katere vrnitve več ni.

Podobno kot z vožnjo s polnim plinom in vero, da bodo avto in gume zdržale, je tudi z jamstvi. Večinoma se zvozi v redu, včasih se hudo zalomi. Jamstva so namreč glavni vir moralnega hazarda. Ljudje in podjetja, ki so jih deležni, se obnašajo bolj tvegano, kot bi se sicer. Države preveč zapravljajo, banke preveč smelo kupujejo njihov dolg. Zato ker se zanašajo, da bo država jamčila takrat, ko se bo zares zapletlo.

Za voditelje EU možnosti ni več veliko. Hitro je treba prenehati s cincanjem in soglasno zagotoviti neomejena jamstva ukrepanja v primeru eskalacije krize. Vredna bodo ravno toliko, kolikor bomo verjeli vanje. Če bomo vanje verjeli, se bodo finančni trgi pomirili, premije za tveganje držav znižale in s tem povečala obvladljivost dolgov najbolj zadolženih držav. Vredna so zgolj toliko, kolikor je nizka verjetnost njihove uporabe. Koordinacijo pričakovanj v to "dobro ravnovesje" lahko zagotovi le enotna politika na ravni EU. Koordinacija v "slabo ravnovesje" utegne namreč voditi v zelo hudo poglobitev krize.

Kaj bo potem, če vse mine dobro? Vera je tu že dolgo. Spreminja svojo pojavno obliko, vendar je še vedno tu. Vero seveda lahko razumemo tudi širše, ne zgolj da bo neka nadnaravna sila poskrbela za težave. Lahko verjamemo tudi, da to lahko naredi kak prosvetljeni vladar ali sodobna demokratična država. Lahko tudi kakšna druga država. Iskalci alternative kapitalizmu so zgolj profeti neke druge vere. Pomanjkanje osebne odgovornosti bo vedno ustvarjalo razmere, da kdo zaupanje v družbene institucije zlorabi za izstavitev računa svojih težav preostalim. Zato današnja kriza ni zadnja finančna kriza. V kapitalizmu ali brez njega.