Ali vsaj v državljansko vzgojo vnesti pol semestra osnov mednarodnega bankirstva. Drugače tvegamo, da tudi naši otroci ne bodo imeli pojma o financah, in jih bo oropal vsak prevarant, ki si bo vzel pet minut časa. Položaj je dramatičen.

V ponedeljek sem pred avtomatom za kavo po žepu brskal za drobižem in naletel na kovanec za 50 centov z nenavadno dekoracijo na hrbtu. Kovanec sem potreboval, ker je moje podjetje ukinilo strojček v čajni kuhinji, kjer je bila kava zastonj, in namesto njega na hodniku uvedlo avtomate, ki ne vračajo drobiža. Kava stane trideset centov, vržeš noter petdeset, ne vrne ti ničesar, na drobnem ekrančku pa piše, da imaš še dvajset centov kredita. Mislim, da temu zdaj rečejo tržni pristop k poslovnemu modelu. Ali poslovni model v pogojih tržnega gospodarstva. Izpade vulgarno, ampak po tem se je treba zgledovati.

Moja težava je bila, da nisem takoj prepoznal kovanca za petdeset centov. "Le od kod je prišel?" sem se vpraševal, brez očal pa sem težko prebral, kaj na njem piše. Čisto na drobno je bilo na njegovem robu vtisnjeno "Portugal". Nekaj dni prej sem sem naletel na kovanec za 2 evra grškega izvora. Nekje še vedno ležita dva kovanca, ki sem ju za srečo pobral na Irskem. Zanimivo. Irske banke so zbankrotirale irsko državo, grška država je uničila grške banke. Nisem se mogel spomniti, kaj natančno so naredili narobe Portugalci, najbrž so tako kot Islandci državo in banke zaigrali pri kartah. Njihov denar pa še velja.

Tri valute držav, ki vsaj v medijskih mitih ogrožajo stabilnost celega kontinenta, svobodno krožijo po Sloveniji, ne da bi kdor koli opazil ali se zaradi tega razburjal. V kakšnem razmerju je petdeset portugalskih centov do dveh grških evrov in koliko oboje velja v primerjavi z enim nemškim evrom, se zdi nerelevantno vprašanje.

Pa ne bi smelo biti. Ne gre za isti denar. Nemški evro je predelana nemška marka z orlom, ki je simbol ekonomske discipline in vojaške moči. Na grškem kovancu za dva evra pa je preroško naslikana ugrabitev Evrope. Evropa sedi na biku, v katerega se je utelesil Zevs, ki jo pelje na svoje. Nikoli več ne bo nedolžna. Na grškem kovancu za en evro, ki ga hranim od lanskega aprila, ko sem bil na demonstracijah v Atenah, je narisana sova. Ta žival je simbol modrosti. Če gre verjeti časopisnim analizam, so Grki dvajset let prek svojih možnosti sijajno živeli, zdaj pa je vsa Evropa razen Slovaške obsedena s tem, kako bi jih rešila. Morda je res tisto, kar zdaj govorijo, da so Grki leni. Ampak neumni niso.

Kovanci so me spomnili na stvari, ki mi niso hodile po glavi od leta 1993. Koliko nemških evrov je vreden en grški evro? Leta 1993 evra še ni bilo. Edina resna valuta v Evropi je bila nemška marka. Takrat sem se vpraševal, koliko nemških mark je v Sarajevu vredna ena nemška marka.

Pozimi tistega leta sem šel z avtomobilom v oblegano bosansko prestolnico. Avto je bil petnajst let stara požrešna ladja, ki je porabila 25 litrov bencina na sto kilometrov. V nekaj dneh hitre vožnje po mestu sem izpraznil rezervoar. To me je pripeljalo do mednarodnih financ. Sarajevo je bilo nepropustno obkoljeno. Pri letališču je bilo mogoče z avtom ven in noter, če nisi bil Bosanec in če si imel srečo pri srbskih milicah, ki so bile roparsko razpoložene. Kot tujec bi bil lahko šel iz mesta, vendar v Sarajevu ni bilo niti litra bencina. Samo ukrajinski pripadniki enot Združenih narodov so imeli bencin za svoje cestne oklepnike. Na koncu sem od tihotapca na Pofaličih kupil pet litrov. On je bencin kupil od Ukrajincev. Za pet litrov je zahteval tristo nemških mark. V vsaki vojni najprej začne delovati tržna ekonomija.

"Koliko je v Sarajevu vredna ena nemška marka?" sem ga vprašal. Čudno me je pogledal.

"Ena nemška marka je vredna eno nemško marko."

Ne, ni bila. V Nemčiji bi za ta denar dobil dvesto litrov bencina. Bosancem v Sarajevu, ki so bili brez vsakršne ekonomske in politične moči, je uspelo uničiti vrednost nemške marke. Nič čudnega, da je kot obračunski denar nehala obstajati pet let kasneje in se kljub sijajni nemški ekonomiji znašla v središču krize evra.

Pol grškega kovanca za dva evra in dva portugalska kovanca za petdeset centov ne moreta biti enako vredna kot nemški evro. Pred seboj sem imel tudi empirični dokaz. Cena kave v avtomatu je bila trideset centov. Vzel je portugalskih petdeset in vrnil nič. Trdil pa je, da imam pri njem v dobrem dvajset centov, s katerimi nisem mogel kupiti ničesar. To je natančno isti princip, s katerim je grška vlada zamajala stabilnost evra.

Tukaj me ne zanima reševanje evropske ekonomije. Zanima me, kako bi lahko v tem položaju zlahka na hitro obogatel ali vsaj ohranil življenjski standard. Je mogoče ravnati tako kot avtomat za kavo in na hiter način zlahka obogateti tako, da obdržiš drobiž? Ko je propadala Jugoslavija, so si spretni ljudje z unovčevanjem čekov na različnih bankah in s fizičnim tovorjenjem valut čez meje lepo opomogli. Bolj spretni so ustanovili menjalnice, privatizirali Istrabenz in se zadolžili za milijardo evrov. Enako danes na veliko ravnajo investicijski bankirji, ki tej goljufiji rečejo svetovni finančni sistem.

Vsak spodoben ekonomist bo rekel, da ne razumem. Trik vrednosti evra je ravno v tem, da ni vezan na nobeno državno ekonomijo. Njegova vpeljava je zagotovila konvergenco cen blaga, tako da Evropejci povsod enako plačujejo za iste storitve in blago.

Vraga enako plačujejo. Predlagam ekonomski eksperiment. V Maximarketu v Ljubljani kupite pol kilograma parmezana, dva litra kakovostnega oljčnega olja, petindvajset dekagramov pršuta iz Parme, dvajset dekagramov oliv mamut, pol kilograma kave in pet kilogramov napolitanske na bronu rezane pašte. Obdržite račun. Pojdite pet kilometrov čez mejo v Italijo v socialno trgovino k Gigiju na Opčinah in kupite hrano istih znamk v enakih količinah. Plačali boste pol manj za bolj sveže blago. Bencin kupite v Sloveniji, ker je cenejši kot v Italiji, prevozni strošek je zanemarljiv. Mimogrede zaslužite petdeset slovenskih evrov.

Potem to delajmo na veliko. Evropska unija je v obdobju tranzicije. Milijoni ležijo po tleh.