"Na zahtevo SDS za sklic nujne seje odbora DZ za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje, na kateri bi obravnavali delovanje policije in pravosodja v primeru 'koroške deklice', se je danes odzvala mati deklice. Kot piše, njena osebna tragedija ne sodi na politični parket."

SDS kljub preobremenjenosti z volilno kampanjo izkazuje veliko skrb in tenkočutnost.

* * *

"Gre za tragedijo, v kateri je prizadeta predvsem pogrešana deklica, starši, družinska okolica, in dejstvo, da to vprašanje postane plen političnih interesov, je najslabša usluga človekovim pravicam deklice in staršev."

Poslanec Franco Juri ni čisto prepričan o nesebičnih in plemenitih motivih stranke SDS.

* * *

Poimenovanje Štrajnove kohorte za Liberalno akademijo je kot samooklic komunističnih diktatur za ljudsko demokracijo.

Titov mladinec je kljub obremenjenosti z rdečo preteklostjo na mrtvi straži pred komunizmom.

* * *

Kaj je v politiki najbolj perverzno? V prvi vrsti to, da nič ni tako perverzno, da ne bi sodilo v permanentno politično kampanjo, če to prinaša točke. Najbolj znani pohodnik po komunističnih božjih poteh - od Jajca do lokalnih svetišč - je filozofu dr. Darku Štrajnu in druščini iz Liberalne akademije pripisoval komunistične atribute. Edino demenca načetih starcev in nevednost rosnih mladcev, ki so to skrpucalo prebrali, lahko zabriše pravo podobo. Medtem ko se je mladi pionirček in kasnejši Titov mladinec pripravljal na veliki dan, na vstop v Organizacijo, je Štrajn zastavljal kritično javno besedo. Medtem ko je Titov mladinec še predstavljal velik partijski kadrovski potencial, je Štrajn poosebljal marginalizirano kritično družboslovno in humanistično inteligenco. In tako je vse do današnjih dni. Nekdanji pohodnik je danes poslednji boljševik, Štrajn je še vedno to, kar je bil v svinčenih sedemdesetih in otopljenih osemdesetih. In kje so "do maja 45" lojalni partijci - v LA ali v SDS? Odveč je ugibati. Zdaj samo še čakamo, da bo Titov pohodnik izrekel pohvalo ustavnemu sodišču, ki je razveljavilo poimenovanje nove vpadnice v Stožicah po Titu. Odločb ustavnega sodišča se ne komentira, a če se bo že oglasil, bi bilo bolj pristno, da bi se pritožil, da mu rušijo mladostni ideal. Ko je cesta dobila maršalovo ime in so se razvnele strastne debate za ali proti, sem zapisal, da poimenovanje rabijo predvsem tisti, ki so danes strastno proti - kot so bili nekoč strastno za. Menda bi naj zdaj cesto preimenovali v Bajukovo, pravi NSi, v Slakovo, pravi SDS. A slišite, kako se Peter Božič jezi: "Kakšna Bajukova, kakšna Slakova! Cesta slovenskih konvertitov naj bo!"

A kot rečeno. V politiki je vse mogoče. Vse dovoljeno. Celo zlorabe otrok, jemanje otrok za talce političnih ambicij in koristi. Saj se spomnite, kako je pred leti poslanska SNS Barbara Žgajner Tavš prek poslanskega vprašanja lansirala "informacijo", da bi naj imel varuh človekovih pravic prepoved približevanja svoji družini in otrokom. Seveda je bila domneva lažna, kar so mediji (takrat izjemoma složno) obsodili kot umazano zlorabo otrok za nabiranje političnih točk. A to isto osebo je kasneje, ko ji ni uspel ponovni vstop v parlament, Pahorjeva vlada (!) imenovala za zagovornico enakih možnosti (Urad RS za enake možnosti). Takrat sem zapisal, da manjka samo še to, da njen strankarski tovariš Peče, ki s homoseksualcem ne bi popil kave ali s temnopoltim sedel za isto mizo, postane varuh človekovih pravic.

Nič kaj manj perverzna ni tudi zadnja instrumentalizacija nesrečne usode tako imenovane "koroške deklice". Tragična zgodba je polna obratov in vse do danes nerazrešena. Najmanj, kar deklica rabi, je zaščita politike. Iz do zdaj razkritega ni mogoče niti potrditi niti zanikati suma, da je bila deklica zlorabljana s strani ožjih sorodnikov, vsekakor pa lahko ugotovimo, da je zdaj zagotovo zlorabljena s strani politike. Politika (konkretno v tem primeru SDS) ni kazala nobene zaskrbljenosti za tragično usodo, dokler niso uvideli koristi v razplamteli volilni kampanji. Kaj pa lahko razprava v državnem zboru prinese k razpletu resnično predolgo nerazrešene situacije? Še eno javno posilstvo nesrečnega otroka. Nič več.

Pač dvojna merila. In politiki so dvojna merila pisana kožo. Ne samo lokalni, tudi globalni. Tako evropski kot svetovni. Evropska unija je zelo malenkostna, ko gleda pod prste kandidatkam ali novim članicam. Denimo pri vprašanju Romov, marginalnih skupin, človekovih pravic. Manj občutljiva je, ko se postavi vprašanje teh istih skupin v velikih evropskih državah. Denimo obravnava Romov v Italiji, v Franciji. Še bolj licemerna je politika Združenih držav. ZDA rade poučujejo tretje države o demokratičnih standardih, o človekovih in političnih pravicah. Same na njih pogrnejo. V tem smislu je Barack Obama, v katerem je videl novo priložnost ne samo osveščeni del ameriške, ampak tudi mednarodne javnosti, pogrnil na izpitu. Ne samo, da tiste, za katere Amerika meni, da bi znali ogrožati nacionalno varnost, zapira v eno poslednjih koncentracijskih taborišč, v eksteritorialni Guantanamo, brez možnosti obrambe, brez sodnih procesov in epilogov. Celo svoje miroljubne državljane šikanirajo, ko na najbolj običajen način protestirajo in izražajo nestrinjanje s naddominacijo fantoma z Wall Streeta. Preverite na medmrežju, kako prva demokracija na svetu obravnava tiste, ki počno to, kar mirni protestniki počno povsod v demokratičnem svetu. A obravnavajo jih tako, kot v nekoliko manj demokratičnih deželah, ki so nenehno na tapeti ameriških strogih oči. Kot v Zakavkazju, Belorusiji. Kako bo poslej Obama stopil pred volilce? Na brooklynskem mostu in drugih shodih so policisti pretepali - njegove volilce. Res je, Guantanamo in vse, kar se je s človekovimi pravicami dogajalo po 11. septembru, lahko Obama pripiše Bushu in njegovi administraciji. Pač zatečeno stanje, ki ga je težko razrešiti. Vstaja, nekateri so jo že poimenovali ameriška pomlad, ima zato morda res vzroke v politiki prejšnjih administracij, a odgovornost za odnos in spoštovanje temeljnih človekovih in političnih pravic nosi sedanja.

Hja, kaj lahko pomaga, ko vse drugo odpove? Molitev, kajpak. Darovanje rdeče maše. A ne sodite prehitro. Kajti najava lahko zavaja. Rdečo mašo po vzoru nekaterih drugih dežel (ZDA, Kanadi, Velika Britanija…) in tradicije, ki menda sega vse do 12. stoletja, ne organizira kakšna tajna partijska celica, ampak slovensko akademsko društvo Pravnik. In rdeča barva ne simbolizira revolucije, ampak nekdanjo barvo sodniških tog ter liturgičnih oblačil pri darovanju.

Vse lepo in prav. A nisem prepričan, da darovanje in priprošnja k bogu krepi pravno državo.