Ko sem te dni videla seznam čez dvesto ljudi za odstrel, ki jih je SDS objavila na svoji spletni strani, me je v trenutku prešinilo: to je kontinuiteta, to je pravo nasledstvo partije, Udbe in njenih metod, v najbolj čisti obliki. To je stranka, v kateri bivši partijci brez sramu, javno gojijo "tekovine" tiste povojne revolucije, od katere se sicer formalno tako žolčno distancirajo.

V biografiji Edvarda Kocbeka Andrej Inkret popisuje tudi udbovsko zbiranje podatkov o pesniku in neko gospo, ki te podatke obdeluje. Pogosto je nezadovoljna, saj pravilno presoja, da nimajo nobene teže, da so arbitrarni, ponarejeni ali iztrgani iz konteksta. A gospa skrbno opravlja svojo službo naprej. Morda zato, ker verjame v korist takšnega pregona ljudi, ali zato, ker pač potrebuje službo; v obeh primerih je gospa vojščakinja totalitarnega sistema, ki deluje brez vprašanj, po navodilih Ideje, ki jo utelešajo Voditelji.

In točno to počne SDS in njena vojska skrbnih brskačev, ki prečesavajo javno gradivo in konstruirajo "zločince". Tako so objavili seznam ljudi, jih označili, jim v hrbte javno vtisnili sramoten pečat - neesdeesovstva. V času, ko se ta naduta politična klika že samorazglaša za zmagovalko prihodnjih volitev, je revolucionarno objavila, čigava glava bo ob vrnitvi ancien regime odrobljena. Kdo ni pravi. Kdo nima kaj iskati pod neoudbovskim nebom države, ki jo bo v to krasno novo preteklost povedla SDS.

In kakšni so grehi, za katere bo treba plačati, ko bo zapela giljotinica?

Kot rečeno: greh je, da nisi SDS, da ne dihaš njihovih usmrajenih idej, ne ploskaš njihovim antidemokratičnim izpadom, ne spregleduješ njihovih notoričnih laži, ne pristajaš na njihove udbovske manipulacije. Greh je vsako udejstvovanje v civilnih pobudah, če seveda niso tista klerikalna kloaka, ki jo podpihuje SDS. Greh se imenujejo takšne kvalifikacije: podpisnik peticije o izbrisanih, podpisnik novinarske peticije, podpisnik peticije v prid Ziherlu in Miheljaku, podpornik arbitražnega sporazuma…. Ob glavo boš zaradi mnenja.

Pri nekaterih imenih namreč sploh ni navedeno, kaj ljudje poklicno počnejo, ampak so navedeni le "grehi": nekdo je bil leta 2009 le kandidat za člana nadzornega sveta, a ker je bil prej svetovalec pri programu Zares, je zanj danes že pripravljena krogla. Nekdo je le član SD in je samo zato sporno njegovo članstvo v nadzornem svetu neke vaške bolnišnice, nekdo je bil član Združene liste leta 1990 (!!!), nekdo drug je nekomu brat ali sošolec ali pa neuspešen kandidat na bog ve katerih volitvah in je zato okužen. Nekdo je sporen, ker je bil izvedenec v parlamentarni preiskavi o Patrii (kajpada, izvedenci, ki jih je parlamentarnim komisijam predlagala SDS, niso navedeni, niso sporni).

Seznam je v resnici grozljiv, ker kaže miselni vzorec stalinistične montaže popolnoma nepovezanih in nesmiselnih informacij in laži, na njem so se znašli ljudje z vseh vetrov, od nekdanjih in sedanjih politikov in funkcionarjev najvišjega ranga do intelektualcev najboljšega kova in povsem običajnih ljudi, ki jih druži le to, da niso verniki sekte JJ. Zato so motnja, motnja za ta retardiran strankarski stroj, ki v najboljši udbovski maniri brska po njihovih življenjih, iz njih izrezuje le nekatere podatke, ki jih prilepi na druge in s to montažo ustvarja sumljivce, pokvarjence, krivce, prodance. No, če podatkov ni, si jih gladko izmislijo. Tak je moj primer, kjer sploh ne piše tisto, kar gre SDS na živce, moja kritičnost do vseh strank in politikov, ampak je navedena laž, da sem članica KAS za kulturo, četudi dlje kot od vabila in mojega odstopa takoj zatem nikoli ni prišlo. Podobnih lažnivih zapisov je na eksekutorski listi gotovo še milijon, a kaj ko ta stranka resnico kar najprej zamenjuje z interesom, ta pa očitno dopušča vsa sredstva.

Kaj torej demonstrira SDS, stranka, katere številni vidni člani so preverjeni lažnivci (hvala Wikileaksu, ki je še enkrat to potrdil) brez minimalne morale, proti katerim teče vrsta sodnih postopkov in katerih prvak kot kakšen zaostal najstnik sramoti sodišče in parlament z novo elektronsko igračko, ki mu jo je kupila mama?

Demonstrira svoj razvoj od očitne nedemokratičnosti in manipuliranja v še slabšo smer: ker jim je v glavo stopila domnevno zagotovljena zmaga na volitvah, se je že začel razvrat, kjer si zmagovalec lahko nekaznovano privošči posilstvo "poražencev", tudi tistih, ki nimajo s politiko nič več, kot bi vsak zavzet državljan moral imeti.

SDS se namreč ne loteva tistih, ki že dvajset let rotirajo, enkrat spodaj, enkrat zgoraj, ki ves čas odločajo o vsem v tej državi, ki so si Slovenijo vzeli za svoj vrtiček, državljane pa za talce, ker bi v tem primeru morali zaorati tudi po svoji njivici. Lotila se je tistih, v katerih pravilno sluti pretnjo svoji samovladi ali pa so bili zgolj potrebni za potrditev "teze" o političnem kadrovanju.

Kako je mogoče, da na kaj takega pristajajo celo tisti člani te stranke, ki imajo vendarle več kot posušen grah možganov? Mar verjamejo v te metode ali pa samo potrebujejo službo, kot tista gospa, ki je "obdelovala" Kocbeka? Kako lahko dopustijo, da se stranka vrača k totalitarnim metodam, kjer posameznik ne šteje nič, kjer se ga razglasi brez sodbe za krivega, za nekoga, ki naj bi dokazoval nedolžnost tako, da bi nehal delati, pisati, misliti, dihati, kjer je dober nesomišljenik le od SDS-ovskega udbostrupa paraliziran nesomišljenik?

Jasno je torej, da SDS nima nikakršnega političnega programa in da bodo skorajšnje volitve ena najhujših fars: zaradi predčasnosti se nove stranke še ne bodo uspele profilirati, levica bo mijavkala, SDS pa bo znova ponudila Molotov koktajl protofašistične retorike in obupnega pomanjkanja inteligence ter temeljne poštenosti.