V tednu, ki je prekipeval s palestinskim iskanjem državnosti, papeževim krpanjem razmajane katoliške cerkve v domovini, starim grškim in novim italijanskim stresnim testom evra in seveda domačim padcem vlade, sta zdrsnili mimo novici, ki več pričata o stanju današnjega duha od navedenih. ZDA in Francija, ki celo z bombami utrjujejo demokracijo in svoboščine po svetu, so na domačem dvorišču klecnile na stopnici, za katero trdijo, da jih dviguje nad nedemokratične, avtokratske, totalitarne, malopridne in še drugače poimenovane države in režime z zmešnjavo v oblastnih vejah. Očitno je ta stopnica nenadoma postala previsoka tudi zanje.

V četrtem poskusu usmrtitve se je po devetnajstih letih čakanja nanjo minulo sredo sklenila mednarodno odmevna zgodba 43-letnega Troya Davisa. Obsojen je bil za uboj policista med njegovo popoldansko honorarno službo pred prodajalno hamburgerjev v Savannahu, Georgia, brez materialnih dokazov, ampak zgolj na temelju pričevanja devetih prič. Ameriški pravosodni sistem ima zanimivo posebnost. Za obdolženca, kot je tudi sicer običajno, velja, da je nedolžen do obsodbe. Ko ga porota soglasno spozna za krivega, pa obvelja za tako rekoč nezmotljivo. Sistem temelji na prepričanju, da je 12 državljanov porotnikov skupaj z obrambo in tožilstvom pošteno, po najboljših sposobnostih in vestno opravilo svoje delo, kar je seveda racionalno razmišljanje, ki pa je po zaslugi Innocence Project postavljeno pod vprašaj. Omenjena nepridobitna organizacija, ki s pomočjo testiranj DNK od leta 1992 preverja obsodbe, je doslej v ZDA dosegla oprostitev več kot 270 ljudi, ki so se nedolžni znašli v zaporu, od katerih jih je 17 čakalo na usmrtitev. Med njimi je bilo do zdaj največ temnopoltih Američanov, kar 166, belcev pa pol manj oziroma 81. O nepopravljivih krivicah svoje povesta tudi podatka, da so ti nedolžni v poprečju v zaporu prebili 13 let in da so se v njem znašli pri povprečno 27 letih.

Davisov primer je zaradi kopičenja dokazov, da so bile priče pod policijskim pritiskom, in celo domneve, da je glavna med njimi, ki ga je prva obtožila, morda celo storilec, pritegnil široko javno pozornost. Pozivom za ponovno sojenje so se pridružili tudi bivši ameriški predsednik Jimmy Carter, nekoč guverner Georgie, papež Benedikt XVI., nadškof Desmond Tutu ter vrsta ameriških estradnih in športnih zvezdnikov. Tudi ameriško vrhovno sodišče je prvič v zadnjih petdesetih letih odprlo pot za novo sojenje na smrt obsojenemu, vendar je območni sodnik v južni Georgii to zavrnil z utemeljitvijo, da so novi dokazi zgolj "dim v ogledalu" (izraz za varljive opise). Sedem od devetih prič je delno ali v celoti spremenilo izjave, ki so obremenjevale Davisa, a to ni bilo dovolj, da znova stopi pred poroto. Za eno od prič se je celo izkazalo, da se je nepismena strinjala z zgolj pokazanim ji zapisnikom, preostale pa so navedle, da so bile ustrahovane ali pa jih je policija izsiljevala, ker so bile pogojno izpuščene iz zapora. Le ena od prič, ki ni bila neposredno na kraju zločina, je ponovila svoje navedbe. Tiste priče, ki je prva obtožila Davisa in medtem obveljala za morebitnega morilca, pa niti niso zaslišali. Petčlanski odbor za pomilostitve in pogojne izpuste Georgie je tik pred četrto napovedano usmrtitvijo Davisa prisluhnil tudi Brendi Forrest, eni od porotnic, ki ne verjame več v pravilnost tedanje razsodbe, a ji prikimal. Nekdanji šef FBI William Sessions pa je pred njeno izvršitvijo ponovil, da prav zaradi primerov, kakršen je Davisov, obstaja institut pomilostitve.

Sessionsova rešitev bi lahko bila skoraj salomonska, če ne bi vsebovala napake. Da je pomilostitev v ZDA namreč izrazito politično dejanje in ne izraz empatije ali morebitnega iskrenega dvoma o absolutnem prav porote. To je tudi vzrok, da je Barack Obama molče spremljal Davisovo kalvarijo z ugovorom svojega tiskovnega predstavnika, da se predsednik ne more ukvarjati s posameznimi sodnimi primeri, predvsem pa nima pristojnosti nad pomilostitvami na ravni zveznih držav. V deželi, kjer 60 odstotkov prebivalstva podpira smrtno kazen in jo v večini zveznih enot izvršujejo, ne gre plavati proti toku, še zlasti ko se bližajo volitve. Problem je samo, da demokracija, svoboščine, pravičnost, za katere se Washington bojuje po svetu, niso zgolj prevlada večine nad manjšino, temveč zaščita manjšine pred večino, ko gre za človekove in politične pravice. Neodvisen sodni sistem naj bi bil porok za slednje, a v ZDA zvečine voljeni in mandatno imenovani sodniki (z izjemo dosmrtnih na vrhovnem sodišču) zvesto sledijo politični moči, na njej zgrajenem javnem mnenju ali zgolj utrjenim predsodkom, zato je statistična verjetnost smrtne kazni izrazito na temnopolti strani Amerike. Smrtna kazen, izrečena Afroameričanu za uboj belca, je dvakrat pogostejša, kot če zločin nad belcem stori belec, in kar sedemkrat verjetnejša, kot če belec ubije temnopoltega Američana. Ta statistika sama po sebi navaja k sklepu neenakovredne pravice do šibkejšega dela populacije, in ker zaradi tega verjetno ne gre zrušiti svojstvenega, a utrjenega sodnega sistema, velja uveljaviti moratorij za nepopravljivo smrtno kazen. In to ni sodna, ampak politična odločitev, ki sodi v sodobni paket civilizacijskih norm, nad katerim se med nedvoumno demokratičnimi državami krepko spotikata le še ZDA in Japonska v družbi režimov, ki vladajo Belorusiji, Severni Koreji, Iranu, Pakistanu, Kitajski, Savdski Arabiji ipd.

Če v ZDA ni politične volje za kakšno prepoved, ki bi sodnike in porotnike odvezala pred kapitalnimi napakami, pa se je v Franciji našla volja za zapoved, ki jih bo sodstvu sčasoma nakopala. Dandanes se marsikdaj zmotno misli, da je Judom v tretjem rajhu rumeno Davidovo zvezdo pripela nürnberška zakonodaja, a so jih nacisti z njo ožigosali šele med vojno. Tudi francoska zakonodaja, ki ji posledično sledijo na Nizozemskem, v Belgiji, Italiji in ji bodo še kje, ne odstranjuje burk in nikabov. Razumen sodnik bi zato lahko prvima obdolženkama v Meauxu (do minulega tedna je nekaj glob napisala le policija) namesto kazni mirno izposloval dovoljeno zdravstveno pokrivanje obraza, saj lahko kakšna muslimanka duševno trpi, če jo Sarkozy razgalja, in ne samo takrat, ko jo mož zakriva. A za to, da se pokaže na burkasto zakonodajo, ni (neodvisne) sodne volje.