Tako pravijo Američani in Izraelci, morda tudi Evropejci, ampak te je težko razumeti, ker sami najprej ne vedo, kaj bi rekli, potem pa ne, kako bi to povedali. Palestinci so seveda nespametni, ker rinejo v nekaj, kar nima ne smisla ne pomena - če sprejmemo, kar pravijo Izraelci in Američani. Ampak če sprejmemo, kar pravijo Izraelci in Američani, potem se moramo vprašati tudi o smiselnosti njihovega početja. Zagnali so namreč takšno kampanjo proti palestinski nameri, da se je nemogoče izogniti vtisu, da sami ne verjamejo, kar govorijo. Silijo nas v položaj, ko se moramo odločati, ali naj verjamemo njihovim besedam ali njihovim dejanjem. Ampak če sprejmemo to izbiro, seveda ne bomo ničesar razumeli.

Če se najmočnejša politična mašinerija na svetu pregreva, da bi preprečila najprej glasovanje o nečem, kar je "brez pomena", potem pa, če bi do glasovanja le prišlo, sprejem odločitve, ki v resnici dejansko naj ne bi "ničesar spremenila", se je pač treba vprašati, kaj je pomen brezpomenske politične geste in kakšne spremembe prinaša odločitev, ki ničesar ne spreminja.

Nekaj sprememb - če že ne v politiko pa v govorjenje o politiki - je, kot se je zdelo, prinesel govor ameriškega predsednika v OZN. Ko je govoril o palestinski državi, je povedal, da verjame, da "si palestinsko ljudstvo zasluži svojo državo". To je povedal že pred letom dni, ampak kljub vsem naporom ZDA in drugih ta cilj še ni bil dosežen. "Toda vprašanje ni cilj, ki ga hočemo doseči - vprašanje je, kako naj ga dosežemo." Slavimo! Tu imamo Antimachiavellija sodobne politike. Konec je tiste pokvarjene politike, za katero cilj posvečuje sredstva. Koliko trpljenja je prinesla. Zdaj so ključna sredstva za dosego cilja, tudi če cilja ne dosežemo. Zdaj je pomembna pot. To je politični zen. Če smo na pravi poti, cilj dosegamo pri vsakem koraku, tudi če do njega nikdar ne prispemo.

Izbira je jasna: med mirovnim procesom in palestinsko državo se moramo odločiti za mirovni proces. Ta prava pot je tako ključnega pomena, da je treba z vsemi silami preprečiti, da bi Palestinci skušali doseči cilj po "bližnjici". "Bližnjice ni," je povedal predsednik Obama. Je samo mirovni proces, nujnost mirovnih pogajanj. Kruta ironija tega političnega antimachiavelizma je, da pot k cilju v resnici požira cilj. Napredovanje mirovnega procesa lahko merimo v kvadratnih kilometrih palestinske zemlje, ki si jo je prisvojil in si jo še naprej prisvaja Izrael. Največ zemlje so Palestinci izgubili na višku mirovnega procesa, ko sta Izrael vodila Jicak Rabin in Šimon Peres. V tistih štirih letih se je število izraelskih kolonistov na palestinski zemlji povečalo za petdeset odstotkov. Odtlej je mirovni proces kljub kakemu zastoju napredoval. Že danes, če bi po kakem čudežu OZN priznala palestinsko državo, ta v resnici ne bi imela več kje obstajati. Država je pač teritorialna tvorba in ozemlja, na katerem bi lahko obstajala palestinska država, že (skoraj) ni več. Še par let mirovnega procesa, še par let približevanja cilju po pravi poti, in cilja ne bo več. Izbira danes je torej ali ta mirovni proces (če hočete: "mirovni proces") ali palestinska država.

Od zahodnih politikov seveda ne moremo pričakovati, da bi govorili o okupaciji in kolonializmu - v danem primeru seveda o izraelski okupaciji in izraelskem kolonializmu. Nobena šokantna novost tudi ni, da si prizadevajo za to, da bi ta okupacija in kolonializem imela mir. Ne zdi se mi pa, da je politični govor o tem problemu, v katerem je problem seveda zamolčan, res treba psihoterapizirati. Ko palestinsko državo kot cilj zasenči prava pot do nje, se kot novi cilj pokaže podoba idilične prihodnosti, v kateri bodo "izraelski in palestinski otroci živeli v miru in varnosti, imeli dostojanstvo in življenjske priložnosti". Da bi pa prišli do tja, morajo Izraelci in Palestinci "sesti skupaj, poslušati drug drugega in razumeti, kakšne upe in strahove imajo eni in drugi". Premostiti morajo razlike in se postaviti na stališče drugega, "stopiti v njegove čevlje". In potem ko se bo palestinski kmet, morda palestinski kristjan, vživel v gone in motive izraelskega kolonista, ki je posekal njegove oljke, bo izraelski kolonist nehal uničevati stare oljčne nasade in se morda vrnil v Rusijo ali Brooklyn.

Radovedno sem čakal, da bi videl, ali bodo ameriški, izraelski in evropski diplomati med govorom iranskega predsednika v OZN iz ljubezni do otrok tega sveta in zaveze do idilične prihodnosti "stopili v njegove čevlje", ga pozorno poslušali do konca in ga po vljudnem aplavzu povabili, da bi sedli skupaj, se poslušali in razumeli strahove in upanja drug drugega... Ne, take spremembe ne nastopijo čez noč. Nočem pa reči, da gre pri vsem tem za tako imenovana dvojna merila. Zlasti v arabskem svetu je to priljubljen obrazec za kritiko zahodne politike. Z njim je tesno povezan očitek hipokrizije. V teh dneh sem večkrat zasledil razlage, da si Američani tako zelo prizadevajo prepričati Palestince, naj ne gredo v varnostni svet po državo, zato da bi ameriškemu predstavniku ne bilo treba uporabiti veta. Veto bi namreč predsedniku in državi vzel verodostojnost, videti bi bila hipokritsko itn.

Govorjenje o dvojnih merilih in hipokriziji nas odveže soočenja z enotnostjo, konsistentnostjo "zahodne" politike. Drugače rečeno: dvojna merila so merila ene politike. Kdor je, denimo, verjel predsedniku Obami, ko je med obiskom pri Hosniju Mubaraku iz Kaira nagovoril muslimanski svet, naj za svoje razočaranje nad Obamo, ki je prej ali slej moralo nastopiti, ne krivi njega, marveč sebe - ker je verjel. Razumem, da si je želel verjeti, da bo ameriška politika do Bližnjega vzhoda poslej drugačna. To bi bilo dobro in v korist vseh. Toda želja in vera sta slaba podlaga za politično razmišljanje. Eden od možnih vzgibov za spremembo ameriške politike na Bližnjem vzhodu so spremembe v tem delu sveta. Ena od takih sprememb bi bilo "unilateralno" priznanje palestinske države v OZN. Tako priznanje bi okrepilo vladavino zakona v regiji. Povečalo bi možnost, da bi Izrael odgovarjal za tiste vidike svoje politike, ki kršijo mednarodno, vojno in humanitarno pravo.