Glede na to, da se Evropa skupaj s Slovenijo seseda sama vase pod bremenom lastnih dolgov, se mi zdi, da je danes eden redkih zgodovinskih trenutkov, ko ni treba biti posebno inventiven pri določanju prve točke volilnega programa. Jaz bi ga strnil v en sam stavek: "Do januarja 2013 ustaviti zadolževanje Slovenije." In nato čisto vse predvidene ukrepe iz programa podrediti temu cilju. Zelo enostavno torej. Vse, kar napišeš v program, presojaš samo z enega vidika.

Tak program bi učinkovito nagovoril tako domačo kot tujo javnost. Tujina sicer nima volilne pravice, je pa tista, ki naše apetite financira. Smiselno ji je torej sporočati, da si lahko obeta kredibilnega partnerja, katerega prvi cilj bo ohraniti sposobnost Slovenije spoštovati obveznosti iz dolžniških odnosov.

Rezidentom Slovenije bi tak enostaven in ambiciozen cilj tudi veliko izpovedal. Danes je prav nesposobnost Pahorjeve vlade, da bi spravila zadolževanje pod kontrolo, glavni vir strahu pred prihodnostjo. Podjetniki ne vedo, ali bodo v državi sploh še imeli partnerja, ki bo sposoben speljati kak projekt. Zdaj lahko le pričakujejo, da jih bo država kmalu privila z novimi davki. Ostali ne vedo, ali bo država sploh še sposobna izplačevati pokojnine, financirati zdravstvo, šolstvo... S kredibilno enostavno zavezo, da bo januarja 2013 te negotovosti konec, bi bil dosežen najvišji možen stimulus ekonomski aktivnosti in zaposlovanju v Sloveniji.

Takih strank pri nas (za zdaj še?) ni, da bi dobila med mnenjskimi voditelji kako vidno podporo, pa lahko kar takoj nehamo sanjati. Najti se mora namreč nekdo, ki bi konsistentno agitiral za politično podporo pri procesu političnega poraza dveh vrst interesnih skupin. Da bi se izognil morebitni osebni užaljenosti, jih bom široko in ohlapno definiral kot skupino profesionalcev in skupino vrtnarjev. Pri tem velja, da je precej profesionalcev tudi vrtnarjev, in obratno.

Pri profesionalcih je problem naslednji. Slovenija ni znana po tem, da bi svoja podjetja z davki malo obremenila. Ravno nasprotno. Znana pa je po tem, da vas najvišja dohodninska stopnja doleti že pri dohodninski osnovi, ki je tretjino avstrijske in šestino nemške. Vendar naš bruto domači proizvod na prebivalca ni tretjino avstrijskega, kaj šele šestino nemškega. Kako torej, da se naš proračun kar ne bohoti od davčnih prilivov?

Na drugem koncu dohodkovne porazdelitve tudi nimamo rekordnih minimalnih plač in rekordnih pokojnin. Zaradi drakonske dohodninske zakonodaje tudi pri slednjem sloju običajno zaposlenih ne boste našli ljudi, ki bi mednarodno primerjalno plačevali nizke davke.

Da naš proračun trpi za tako velikimi deficiti, je mogoče zaradi enega razloga. Očitno obstaja skupina ljudi, katerih neto davčne obremenitve pa le niso visoke. Med njimi so taki, ki zelo veliko zaslužijo, vendar jim ni treba plačevati davkov, in/ali ljudje, ki za relativno nizek delovni vložek dobijo prek proračuna kar ugoden dohodek. To so profesionalci in so kot skupina dobro družbeno, politično in sindikalno organizirani.

Interesno skupino vrtnarjev naj ponazorim s primerom. Sam imam v atriju trato, ki bi jo resnici in vrtu na ljubo lahko pokosil s škarjicami za nohte. Vendar se to ne dela. Sosed ima namreč trato in vrt, veliko za nogometno igrišče, zato ima zaposlenega vrtnarja z vso potrebno moderno mehanizacijo. Ker želim, da je moja hiša, čeprav majhna, vseeno videti kot velika hiša, sem si tudi omislil vrtnarja z vso potrebno mehanizacijo. Sosedov vrtnar ima kaj za opraviti, moj pa v bistvu nima kaj početi. Zato mi je za čisto vsako travno bilko sestavil pravilnik o njeni rasti in mi zdaj predlaga zaposlitev pomočnika, saj sam vse te birokracije ne more spremljati. To so torej vrtnarji. Ne dvomim o tem, da se z njimi dnevno srečujete, ko imate opravke s čimer koli, kar je povezano z delovanjem države. Vrtnarji imajo seveda tudi svoj sindikat.

Ti dve interesni skupini bosta izrazito nasprotovali podpori, kaj šele uresničitvi enostavnega cilja prenehanja zadolževanja do januarja 2013. Dobro namreč vedo, da bo vsakdo, ki bi se temeljito lotil prekopavanja proračuna, pod največ gnilimi zaplatami našel prav njih. Nadproporcionalen del uravnoteženja proračuna se bi zato vršil prek njihovih privilegijev. Teh pa se ne da kar tako.

SDS kot najverjetnejša zmagovalka naslednjih volitev cilja na visoko zmago. Na večino ali celo več. Politični oportunizem jim narekuje, da programskega cilja, ki sem ga navedel, ne bo dala v ospredje. Lahko da ga bo veliko omenjala, saj bo to pomenilo biti v "evropskem mainstreamu", vendar dvomim, da je sposobna zastaviti čisto vse za to.

O levem pogorišču nima smisla govoriti.

Pojavlja pa se nekaj novih političnih pobud, ki bodo prerasle v stranke. Vendar je večina do zdaj vidnih kar iz vrst profesionalcev in/ali vrtnarjev. Debata o doseganju ambicioznega cilja ustavitve zadolževanja se s tem takoj konča. Ne moremo izključiti, da se katera od teh pobud celo prebije v parlament in vlado. Tam jih bo hitro počakala ista kazen kot pravkar padlo vlado. Volitve so dobili s programi, v katerih reform ni bilo ali so bile celo kritizirane, potem pa so ob soočenju z realnostjo postali reformatorji po sili. Problem je le, da reformatorji po sili očitno reform ne znajo izpeljati.

Ker ne dojemajo realnosti okoli nas, so te nove politične pobude, ob morebitnem uspehu na volitvah, obsojene na pljunek lastnim volilcem v obraz takoj, ko si bodo odšli prvič ogledat državno zakladnico.

Čakamo torej, da se nam pojavi Ethan Hawk. Ki se je za zdaj očitno odločil, da bo ostal v filmu. Zato bomo videli zelo žalostno volilno kampanjo.