Naj vam, dragi moji sodržavljani, pojasnim ta zapleteni problem.

Poroke so bile nekoč, starejši državljani se teh dobrih starih časov še spomnite, tridnevna slavja, na katerih so se veselo zabavale cele vasi in na katerih je vsak izmed petstotih in več svatov v zameno za en multipraktik pojedel za tri pralne stroje krač ter spil vsaj štedilnik vina in tako gostitelje z nepozabnim užitkom spravljal na kant. Še najbolj so pri tem izstopali daljni sorodniki, za katerih obstoj so mladoporočenci izvedeli šele kakšen teden pred poroko, ko so jim starši povedali, da bodo ti neznani ljudje iz nekega razloga užaljeni, če ne bodo povabljeni, da z njimi preživijo njihov najpomembnejši dan v življenju. Ti so potem pripeljali s seboj svoje može, žene, otroke in sosede, zraven pa še vaške vraže in običaje, da so se lahko na njihovi podlagi tri dni glasno zmrdovali nad vsem in vsakomur prišepetavali, da so pri njih poroke še vedno takšne, kot jih je bog zapovedal.

Poroka je bila v tistih zlatih časih kolektivizma pač darilo posameznika kolektivu, njegovo žrtvovanje lastnih potreb za dobrobit širše skupnosti, ki je tri dni živela na njegov račun in se veselila njegove sreče, po potrebi tudi namesto njega. To je bil sistem, ki je deloval, in razen dejstva, da se je bil mladi par po poroki prisiljen ubadati z vprašanjem, kaj naj počne s štirimi mlinčki za kavo, so bili vsi zadovoljni.

Z novimi časi, ali bolje z razvajenimi otroki, ki so jih ti časi prinesli, pa je bilo le vprašanje dneva, kdaj bo kateri teh novodobnih sebičnežev prišel na idejo, da bi lahko na poroki užival tudi tisti, ki se poroči. Pomislil je, nehvaležnež, kako lepo bi bilo, če bi se ta dan svet vrtel okoli njega in bi se z njim vrteli le ljudje, ki mu v življenju resnično nekaj pomenijo.

Sprva so le stare tete užaljeno brundale, da poroka, na kateri se zbere manj kot tristo ljudi, sploh ni poroka, a že kmalu so nekdaj velike družine začele razpadati pod bremenom z vabili na poroke povezanih zamer, sosedje pa so se ob pomanjkanju skupinskih veselic začeli odtujevati drug od drugega. Sto svatov je namreč hitro postalo petdeset, veliki družinski krog je postal le ubogi krogec, prijatelje pa si v nekem trenutku prešteval že na prste ene roke. In na koncu so se tridnevne veselice, o katerih se je v starih dobrih časih govorilo še leta, spremenile v večerje v intimnem ozračju, kjer svatje pazijo, da z glasnostjo ne motijo drugih gostov v gostilni.

Ni vrag, da je takšen posmeh tradiciji moral prej ko slej pripeljati do tega, da se bodo mladoporočenci novega tisočletja poročali čisto sami, sredi ameriške puščave ali na kakšni eksotični plaži, kot kakšni družbeni izločki, povsem nepovezani z lastno skupnostjo, iztrgani iz svojih družin, brez prijateljev, kot nekakšni družbeni osamelci, ki na tem svetu nimajo nikogar več in so zato prisilno samozadostni.

Bodimo za trenutek iskreni in si priznajmo, da je težko najti kaj tako žalostnega, kot je podoba ženina in neveste, ki, namesto da bi v bližjem zadružnem domu ob domačem napevu poskakovala v družbi svojih štiristotih najbližjih, osamljena in izgubljena tekata po belem pesku kot brodolomca na samotnem otoku. Najbrž se boste strinjali, da smo tako dokončno postali družba robinzonov, kjer vsi le še stojimo vsak na svoji zapuščeni obali in obupano mahamo nekam proti obzorju, upajoč, da nas kdo opazi, medtem ko ladje le plujejo mimo, naša leta pa minevajo.

Ob vsem tem nas zatorej sploh ne bi smelo presenečati, da se vse več ljudi sploh ne poroča. Mnogi posamezniki namreč sploh ne čutijo potrebe, da bi zares zaživeli, in le še osamljeno blodijo naokoli. So duhovni mrliči, ki zasedajo naš prostor in čas, brez vsakršnih ciljev in brez najmanjšega smisla. Njihov obstoj je brez pomena, saj ne ustvarjajo družin in za seboj ne puščajo nikakršnih sledi. Oni ne skrbijo za prihodnost te družbe, za njih jutri ne obstaja.

Dragi moji sodržavljani, upam, da se vsi skupaj zavedamo, da vse to sploh ni nedolžno in da so v primeru, če tem izgubljenim posameznikom dopustimo tak način življenja, naši dnevi šteti.

Zato predlagam, da se ob bok novemu družinskemu zakoniku napiše še zakon o porokah, ki naj bodo po novem obvezne za vse državljane. S tem mislim dejansko vse, od prvega do zadnjega, tudi našega predsednika vlade, pa vse tukajšnje duhovnike in celo istospolne partnerje.

Vsa stvar je namreč prišla že tako daleč, da si, ko gre za poroke, ne moremo privoščiti nikakršnih izjem več.