Zakaj se ukvarjamo z lanskim snegom? Nam je vilenska skupina pomagala priti v Nato in ta podpis pod to deklaracijo nam je bistveno pomagal pri ratifikaciji protokolov. Slovenci so s 66 odstotki glasovali za vstop v Nato. Dajte že enkrat tisti, ki ste izgubili to bitko, to priznati, poglejte se v obraz in nehajte kar naprej lajno vrteti na to temo.

Dr. Dimitrij Rupel o nujnosti klimatskih sprememb za vstop v Nato

***

Za talibansko ureditev so bili značilni avtoritarna politika oziroma diktatura, proizvodnja opija, sovraštvo do zahodne civilizacije, teroristične metode, verska gorečnost in zatiranje žensk.

Dr. Dimitrij Rupel o tem, da so za uspešno politiko potrebni laži, predsodki in selektivna pozornost. (Dnevnikov Objektiv, 10. septembra 2011).

***

Sodelovanje Slovenije v mednarodnih misijah in operacijah je še edino, s čimer Slovenija ohranja verodostojnost med ostalimi zaveznicami.

Dr. Ljubica Jelušič o tem, da verodostojnost zahteva včasih tudi sodelovanje v okupacijskih misijah (Dnevnik, 13. septembra 2011)

***

Amerika deset let po enajstem septembru ni nič boljša, svet pa je veliko slabši. Sprt, nezaupljiv, nevaren, okužen s predsodki. In mi? Predvsem smo bolj butasti in ponižani. Tako vsaj sledi iz izjav, ki bi jih veljalo čim prej pozabiti. A da jih ne pozabimo, poskrbijo tisti, ki jih tudi lansirajo. Največja (znana) diplomatska sramota poosamosvojitvene Slovenije je gotovo parafa na proslulo vilnuško izjavo. Danes se o ozadjih ne da pogajati. Veliko je k temu pripomogel po raku na prostati skesani bivši državni sekretar ZDA za obrambo Colin Powell, ki je priznal: vse smo si izmislili. Njegov nagovor pred varnostnim svetom, s katerim so izsili sveto vojno, je bil splet manipulacij in laži, je pojokal skesanec. Pa se mu prav hudo ni bilo treba truditi okrog laganja, saj so laž kot resnico parafirale postkomunistične proizvajalke banan (Albanija, Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Makedonija, Romunija, Slovaška in Slovenija) že na predvečer njegovega nastopa pred (kako simbolno nasičeno sporočilo!) prekrito Guernico. Spis seveda ni nastal v Vilni, ampak onkraj Atlantika, in ga niso spisale navdušene bananske republike, ampak namesto njih kar premeteni "diplomat" za specialne misije Bruce Jackson, ki bi, bolj kot na diplomatski parket, sodil v sodno dvorano mednarodnega sodišča za vojne zločine. Seveda ne kot priča, ampak kot obtoženec. Ampak dejstvo, da smo navdušeno izjavljali, kako so nas Powellove laži prepričale, še preden jih je sploh podal, je za Rupla lanski sneg. Pravzaprav res. Večnega diplomata, ki se prav v teh dneh spet prebija v ospredje, je treba občudovati v njegovi dosledni nedoslednosti: nič ni preveč, ko gre za demokracijo. Tudi skrajno nedemokratični postopki ne. Nihče ni odveč, ko se brani svobodni svet. Tudi preverjeni zločinci v svojem svetu ne. Nobena stvar ni preveč, ko gre za resnico. Tudi laž ne. Denimo, kar koli že lahko očitamo talibanom, proizvodnje opija jim ne moremo. Resnica je ravno nasprotna. Talibani so proizvodnjo opija preganjali, sedanji ameriški zavezniki pa jo obnavljajo. Lahko jim očitamo, denimo, zatiranje žensk. A zatiranje žensk je vsaj toliko lastno tudi Savdijcem in drugim tesnim zaveznikom svobode. Lahko jim očitamo avtoritarno politiko oziroma diktaturo, a glej ga, zlomka, eno zadnjih koncentracijskih taborišč, v katerih neobsojeni jetniki brez možnosti obrambe in sodnega postopka gnijejo dolga leta, so v lasti prvega zaveznika in svetilnika svobode. Združenih držav. Obama se sicer trudi spraviti to nočno moro z dnevnega reda. Sicer ne s pravno rehabilitacijo in satisfakcijo, ampak "po ameriško". Tako, da bi razposlal nesrečnike iz Guantanama po zavezniških državah. Kar pa je vendarle vsaj za silo rešitev. In kdo temu, denimo pri nas, najbolj nasprotuje? Tisti, ki so najbolj navdušeno pripomogli k temu, da je do Guantanama sploh prišlo. Taki kot naš večni zunanji minister in njegova stranka.

Sicer pa se res ne ukvarjajmo z lanskim snegom. Berite raje sveže stvari. Denimo Ljubico Jelušič. Če seveda niste nagnjeni k depresiji. Jelušičeva nam sporoča, da je sodelovanje Slovenije v mednarodnih misijah in operacijah še edino, s čimer Slovenija ohranja verodostojnost med ostalimi zaveznicami. Biti v moštvu okupacijskih formacij, ki po prevari izsilijo mandat za uničevanje nesrečnih dežel, je edina čednost in verodostojnost Slovenije? Če je tako, je res hudo. Skoraj osem milijonov ljudi je v Iraku, Afganistanu in na mejnih področjih Pakistana zaradi vojne zapustilo domove. Koliko civilistov, žensk in otrok je bilo pobitih, ne šteje nihče. Štejejo le mrtve med zavezniki. K sreči ni med njimi še nobenega našega vojaka. A ko bo, če bo, bodo krokodilje solze licemerno najbolj točili tisti, ki so jih tja poslali.

Namesto da se ukvarjate z lanskim snegom, raje berite tudi Wikileaks. Sveže pecivo. In boste še bolj šokirani. Slovenija nima avtonomne zunanje politike. Ne samo da veliki brat na nas grobo pritiska ob vsaki mednarodni dilemi. Še več. Sami jih brifiramo o svoji primernosti in pridno odgovarjamo na zastavljena vprašanja (!!!). Denimo o odnosu do Kube. Nimamo visokih relacij odnosov, nimamo investicij in velike menjave ponižno in lojalno sporočamo. (http://wikileaks.org/ cable/2008/12/ 08ljubljana546.html). Ni podatkov o tem, ali smo bili za našo vestno vedenje pohvaljeni. No, ne vem. Morda koga tolaži, da se tako obnašajo do velikega brata tudi drugod. A tolažba je bolj bridka.

Seveda izguba suverenosti v novih zavezništvih, potem ko smo se pred dvajsetimi leti izkopali iz starih, ki so nam prav tako omejevale avtonomijo, je zelo skrb zbujajoča stvar. A sploh ne pride do ustrezne pozornosti in obravnave. Ker je v senci politično-korupcijskega procesa dvajsetletja. Kot zdaj kaže, bo sodišče zelo zelo težko ohranilo avtonomijo in avtoriteto ob pritiskih, ki jih je deležno, in zlasti ob nenavadni vlogi ključnih medijev. Denimo TVS. Kot da je podaljšek partijskega glasila Demokracija. Čisto razumljivo je, da partijska glasila skušajo relativizirati obtožnico. Še bolj, da to počno odvetniki, ki so za to najeti in plačani. A da to počne nacionalna televizija, ki jo vi plačujete, pa je nerazumljivo. Ne samo MMC. Ki si je dala za nalogo prikazati še neprebrano obtožnico kot nekonsistentno. Zadnji tak primer je bil poskus, da bi znamenito črko J preusmerili od obtoženega Janše. Črka v različnih kontekstih res naslavlja različne osebe , vendar je to jasno razločeno. Kot je povedal skesani predstavnik Patrie za Slovenijo Reija Niittynen na policijskem zaslišanju, dobro vedo, na koga se črka nanaša: "Oseba iz elektronske korespondence v zvezi s slovenskim projektom, ki je navedena s kraticami PM, JJ, prime minister J, je Janez Janša. Če je oseba označena z veliko črko J in če se sporočilo nanaša na Hrvaško, bi bil to Jerkovič." (http://www.mladina.si/dnevnik/10-09-2011-tozilci_vedo_kdo_je_j/). Dobro, MMC že tako spominja na partijsko trobilo. Nerazumljivo pa je, kako se teme loteva sam informativni program. Ob začetku procesa dvajsetletja so novo oddajo (Odkrito) posvetili vroči temi. Razumljivo. In pohvalno. A oddaja je spodletela, še preden se je sploh začela. Na zgolj zato, ker je ob agresivnem Janševem odvetniku, ki ni nikomur pustil do besede, voditeljica hitro izgubila avtoriteto, ampak ravno zato, ker so v oddajo povabili odvetnike. Ni jasno, kakšen je bil cilj oddaje. Slediti interesu javnosti in resnice gotovo ne. Če povabiš odvetnika, moraš računati na to, da bo izkoristil medij za obrambo in promocijo svojega klienta. Odvetniki ne sodijo na javno televizijo. Ne takrat, ko se z njimi strinjamo, ne takrat, ko se ne strinjamo.