Razlaga, zakaj se v prostoru s tesno zaprtimi okni in pomanjkljivim zračenjem odvija zgodovina, bo dolga in naporna. Velja pa jo pozorno poslušati in ne obupati pred koncem. Saj je res, da se tam, kjer se zgodovina zares odvija, ljudem ne sanja, da jo oblikujejo. Vendar znajo biti tudi spektakli, ki nastanejo iz nje, poučni.

Odkar mednarodno politiko gledamo prek zaslonov, je vedno pametno tisto, kar kaže ekran, preverjati s tistim, kar se kaže na njegovih robovih. To je virtualen svet s fantazijsko politično govorico, ki ga je treba nenehno primerjati z govorico resničnega sveta. Nekoliko presenetljivo je res tudi obratno. Še zlasti kadar se oba svetova križata na istem ekranu.

V ponedeljek sem sedel v mali dvorani parlamenta republike Srbije v Beogradu. Moral sem se ščipati v komolec, da sem se prepričal, kako sem buden. V sosednji veliki dvorani je 600 ljudi disciplinirano sedelo celo jutro in v peklenski vročini poslušalo en navdušen govor za drugim. Zunaj je bilo več kot štirideset stopinj Celzija, zgradba pa ni imela zračenja. Delegacije iz več kot sto držav z vsega sveta so prišle v Beograd praznovat petdeseto obletnico prvega vrha gibanja neuvrščenih. "Nehru, Naser, Tito, Nkrumah, Sukarno," so govorniki drug za drugim ponavljali imena petih državnikov iz daljne preteklosti. V isti zgradbi so septembra 1961 med transatlantsko zavezništvo Nato in Varšavski pakt vstavili skoraj pol planeta. Tisto polovico, ki ni imela posebnega talenta za odkrito sodelovanje v hladni vojni ali si od nje ni mogla obetati nobene velike koristi. Ustanovili so globalno skupino pritiska iz ravnokar osamosvojenih držav in protikolonialnih osvobodilnih gibanj, ki drugje niso imeli priložnosti nastopiti kot enakopravni sogovorniki. Med državniki, ki so govorili v stari zgradbi sedanjega srbskega parlamenta, jih je bilo kar nekaj, ki so bili rojeni v evropskih kolonijah. Namibijski Swapo, ki je tukaj nastopil kot politična stranka neodvisne države, je bil v šestdesetih letih gverilska druščina. Gibanje neuvrščenih ji je dalo zatočišče do leta 1990, ko je Namibija postala neodvisna država. Osvobodilno gibanje je postalo stranka, ki ne namerava zapustiti oblasti. Zunanji minister Zimbabveja Simbarashe Mumbengegwi je predstavljal državo, ki je triumfalno postala neodvisna deset let prej. Danes pa je suspendirana iz večine mednarodnih organizacij, njen predsednik pa je v spodobnih družbah nezaželen gost.

Ko so ustanavljali gibanje neuvrščenih, je svetu grozila atomska vojna. Hladna vojna je bila edina globalna svetovna politika. Temeljila je na ravnotežju groze. Obe hladni fronti sta imeli druga na drugo usmerjenih dovolj atomskih bomb, da bi se lahko brez težav večkrat medsebojno uničili in s sabo pognali v zrak cel svet. Politika miroljubne koeksistence držav brez atomskega orožja je bila sijajna ideja.

Atomske vojne potem ni bilo. Veliko neuvrščenih držav je uničilo same sebe s konvencionalnim orožjem. Palača, v kateri so neuvrščeni praznovali petdeseto obletnico, je bila parlament že v diktaturi jugoslovanskega kralja Aleksandra. Po drugi svetovni vojni je v njem imela sedež Zvezna skupščina Titove Jugoslavije, za njo parlament Miloševićeve Jugoslavije, potem Srbije in Črne gore in na koncu Srbije. Države, ki so nastale iz te zmede, so zdaj opazovalke v gibanju.

Egiptovski zunanji minister Mohamed Kamel Amr je srečanje odprl z ugotovitvijo, da je gibanje iz začetnih 25 držav ustanoviteljic naraslo v veliko silo, ki šteje vedno več držav in zastopa dve tretjini človeštva. V tem je bilo nekaj skrite ironije. Srbski gostitelji so članice gibanja razdelili na tiste, ki so priznale neodvisnost Kosova, in na tiste, ki ga niso. Z zadoščenjem so ugotavljali, da ga večina ni priznala. Pa vendar se med omenjanjem miroljubne koeksistence nikomur ni zaletelo.

Amr je govoril, da srečanje "izraža moč gibanja," ki se je po propadu enopolarnega sveta "še naprej razvijalo." Upravičeno je bil navdušen nad idejo, na katero sta pred petdesetimi leti prišla Josip Broz - Tito in egiptovski predsednik Gamal Abdel Naser. Bila je res dobra ideja. Vendar sta slovenski in hrvaški zunanji minister, ki sta ga poslušala, predstavljala državi, ki sta danes v Natu, Srbija pa je v njegovem preddverju članica partnerstva za mir. Indonezijski zunanji minister Marty Natalegawa pa ni obujal spominov na preteklost gibanja. Rekel je, da bi bilo morda treba pogledati, kaj lahko dela v prihodnosti.

Egiptovski zunanji minister Amr je ugotavljal, da so se svetovna razmerja spremenila in da se je treba prilagoditi. Dvorana ni imela zračenja, v njej pa je brezhibno deloval brezžični internet. Medtem ko je zunanji minister govoril, je egiptovski časopis Al Ahram na svoji spletni strani minuto za minuto poročal o sojenju Hosniju Mubaraku in njegovima dvema sinovoma. Pred sodiščem je prišlo do neredov, v katerih so se spopadli sorodniki ubitih med revolucijo in Egipčani, ki sojenje Mubaraku razumejo kot zločin. Iz preddverja se je nervoza preselila v sodno dvorano, kjer so si pravniki obtožbe in advokati obtožencev metali papirje in steklenice vode v glavo.

Med desetinami govorov v Beogradu ni bilo zaslediti nikogar, ki bi omenjal Hosnija Mubaraka ali Moamerja Gadafija, pa sta bila oba zgodovinska voditelja gibanja. Bitka za miroljubno koeksistenco na svetu nikoli ni bila enostaven proces. S transparentnostjo simultanih komunikacij je postala predmet zadrege. Gibanje ima samo s seboj velik problem. Kar nekaj njegovih voditeljev je v zaporu, na begu ali v vojni z lastnimi narodi.

Nekoliko presenetljivo je težavo gibanja najbolje strnil starodavni Budimir Lončar, ki je bil zadnji zunanji minister Jugoslavije. Nostalgično se je spominjal časov, ko mu je gibanje neuvrščenih kot mlademu diplomatu odprlo vrata v svetovno diplomacijo.

"Gibanje se je vedno zavzemalo za kar največjo stopnjo demokratičnosti v mednarodnih odnosih," in je zaradi tega bilo veliko. Dati glas državam in gibanjem, ki nikoli niso imeli glasu na mednarodni sceni, je bilo sijajno dejanje. "Žal pa mnoge države gibanja niso spoštovale demokratičnih standardov doma," je sklenil Lončar.

Ni se moglo mimo ugotovitve, da je to veljalo tudi za državo, ki je bila gostiteljica prvega vrha neuvrščenih leta 1961. Neuvrščeni so bili gibanje dobrih namenov.

Izzvenelo je kot posrečen epitaf.