Jugoslovansko glavno mesto je pred srečanjem 25 voditeljev zvečine afriških in azijskih držav (ob Jugoslaviji se je ustanovnega srečanja neuvrščenih od evropskih udeležil samo še Ciper, ki je leto prej izbojeval neodvisnost) dobilo štirideset novih ulic, na Terazijah pa so se pojavili prvi svetlobni reklamni napisi. Na vhodu v mesto je goste pozdravljal v več jezikih neuradni moto konference "vsi ljudje sveta želijo mir", Ulico kneza Miloša pa so krasili grbi držav udeleženk.

Beograd je opazno ličenje doživel tudi leta 1989, ko so se neuvrščeni po geografskem principu znova zbrali na sotočju Save in Donave in naleteli na ne najbolj razpoloženega gostitelja Janeza Drnovška v vlogi šefa države, ki je že pokala po šivih. Ob petdeseti obletnici gibanja, ki jo bodo proslavili danes in jutri, je v zdaj samo srbskem glavnem mestu padel le provizorični zid v muzeju 25. maja, ki je skrival originalni stenski relief državniških potovanj Josipa Broza - Tita do leta 1962. Danes ni več blokovsko razdeljenega in v nekdanje kolonialne spone ujetega sveta, ni niti države, ki je bila gostiteljica prvega srečanja neuvrščenih, njene naslednice pa so še kako uvrščene oziroma to želijo biti, najsi gre za vojaško zvezo Nato ali gospodarsko-politično družino Evropske unije. Leta 1961 so bili v Beogradu tudi predstavniki okoli 40 osvobodilnih in protikolonialnih gibanj, dandanes so uporniki zvečine tretirani kot teroristi ali pa so podaljšana roka ZDA in nekdanjih kolonialnih sil. In če je neuvrščenost pred petimi desetletji vnaprej zamišljala postblokovski svet, danes njene najglasnejše članice - Iran, Kuba, Venezuela, donedavna Libija in še vrsta afriških in azijskih diktatur - dokazujejo. da je pisana neuvrščena združba, ki je zrasla na zdaj 120 članic in 18 opazovalk, od ustanovitve sem zavožen projekt.

Zgodovina o slednjem še ni presodila, kaj lahko pa se je zmotila tudi (zahodna) politika, ki je neuvrščeno gibanje kot nekakšen nostalgični rudiment bipolarnega sveta odpisala s padcem berlinskega zidu in ameriškim prevzemom vseh svetovnih vajeti. Nepričakovano so svoj prihod na abrahamovo slovesnost v Beograd napovedali predstavniki stotnije držav članic, od preostalih pa med drugim iz vseh nekdanjih jugoslovanskih republik, od katerih imajo status opazovalke Srbija, Hrvaška, BiH in Črna gora, gostji pa sta Slovenija (zunanji minister Samuel Žbogar) in Makedonija. Ko je bila po več kot letu dni natezanja maja letos v Indoneziji vendarle sprejeta pobuda srbskega predsednika Borisa Tadića o srečanju v Srbiji, ki ni članica gibanja, je namreč večina medijev to spregledala, srbski pa so napovedanemu dogodku pripisovali obroben pomen ali pa ga povezovali s kosovskim vprašanjem in poskusi Beograda, da vpliva na nadaljnje (ne)priznavanje kosovske države.

Očitno je na balijski ministrski konferenci, kjer so že proslavili petdeseto obletnico gibanja in je z nje odmevala predvsem napoved Egipta po Mubaraku, da bi utegnil kmalu vzpostaviti zaradi njegovega priznanja Izraela že leta 1980 prekinjene diplomatske odnose z Iranom, zaživela želja po prihodnosti gibanja. Nekaj takega se je zadnjič zgodilo pred več kot tremi desetletji v Havani, ko je bila neuvrščenost že na smrtni postelji, zadnji izmed njenih še živečih očetov pa tik pred njo. Tito je s precejšnimi zdravstvenimi težavami odpotoval v Havano in v dvodnevnem podaljšku konference preprečil Castrovo namero povezati gibanje z "njegovo naravno zaveznico" Sovjetsko zvezo. Razprtij, ki jih je sprožil sovjetski vdor v Afganistan, torej državo članico, ki bi jo morali neuvrščeni vzeti v skladu z banduškimi načeli v absolutni bran, pa se seveda ni dalo zgladiti. Kasnejša iransko-iraška vojna je razkole samo še poglobila, propadlo načrtovano konferenco v Bagdadu je na hitro reševal Delhi, a blokovski svet se je tudi s prihodom Gorbačova tako pospešeno spreminjal, da je neuvrščenost docela izgubila tla pod nogami. Že vse od konference v Džakarti jih ne ravno zagrizeno išče in zato lahko prav Beograd da odgovor, v kolikšni meri je takšna rabota sploh še smiselna. Ker je dejansko samo gostitelj in nikakršen drug faktor v gibanju, mu niti ne more potisniti v roke svojega vročega kostanja - Kosova, lahko pa z njim sproži razpravo, ki se dotika vsakega izmed že omenjenih desetih bandunških načel, še posebej pa tistih, ki jih je prav kosovska stvarnost dodobra razvodenila, čeprav zvenijo razumno in nič kaj bolj zapleteno od tistih kratkih deset zapovedi, ki jih je dobil Mojzes na gori Sinaj. Med njimi so: spoštovanje suverenosti in ozemeljske nedotakljivosti vseh držav; prepoved poseganja in vmešavanja v notranje zadeve druge države; spoštovanje pravice vsakega naroda, da se brani, bodisi individualno bodisi kolektivno, v skladu z Ustanovno listino ZN; izogibanje uporabe kolektivnih obrambnih sporazumov v prid specifičnim interesom katere od velikih sil; izogibanje pritiskom ene države na drugo državo ter izogibanje grožnjam in agresiji ali pa uporabi sile proti ozemeljski celovitosti in politične neodvisnosti katere koli države. Če Kosovo vtakneš v ta okvir, pride do zanimivih kontradiktornosti, če mu dodaš še Palestino, ki je bila na Baliju ob prenovi Združenih narodov tako rekoč edina povezovalna nit pisane druščine držav, od katere je večja samo še generalna skupščina Svetovne organizacije, pa dobiš resnično nov izziv za (ne)uvrščanje.

Ob začetku septembrskega zasedanja generalne skupščine bo članstvo Palestine v ZN osrednje vprašanje. Zaradi zanesljivega veta ZDA to seveda ni dosegljivo, bo pa predvidena resolucija o višji stopnji nečlanstva pokazala, ali neuvrščeni, ki skupaj z opazovalci predstavljajo dobrih 70 odstotkov članic ZN, postajajo vse bolj monoliten blok. Torej uvrščeni.