Na robu globalnega obeleževanja tega dogodka bomo slišali in brali glasove tistih, ki dvomijo o uradni razlagi dogodka. To so tisti, ki jih diskvalificiramo kot zagovornike teorij zarote. Kvalificirani mnenjski voditelji pa bodo s ploho besed še enkrat povedali, kako smo ob zlu, ki se je manifestiralo na Manhattnu, brez besed, ter razglabljali o tako imenovani vojni proti terorizmu in o tem, kako se je svet tistega dne nepreklicno spremenil. Predvidevam, da bomo spet enkrat, če parafraziram zamolčevano izjavo Susan Sontag iz tistih septembrskih dni, skupaj neumni (namesto da bi bili skupaj v pieteti do žrtev).

Pred prihajajočo poplavo govorjenja o muslimanskem terorizmu imamo zdaj priložnost reči še kaj o našem terorizmu, o terorističnem napadu v imenu Evrope in za Evropo. Mislim seveda na našega Norvežana Breivika. Opažam, da se ga v medijih zdaj opisuje kot "množičnega morilca". Tisti začetni nedvoumni jezik, v katerem se ga je opisovalo kot terorista in njegovo dejanje kot terorizem, se je, kot je videti, začel izgubljati. Nobene podobne spremembe nisem zasledil v našem govorjenju o muslimanskih "množičnih morilcih", oprostite, teroristih. Terorist je politični sovražnik; množični morilec je preprosto zločinec.

Breivik nastopa kot "množični morilec" tudi v Guardianu, sicer enem bolj dostojnih časopisov na Zahodu, v članku, ki govori o morebitnih povezavah norveškega evroterorista z nekaterimi britanskimi ekstremističnimi organizacijami. Ena so Knights Templar Europe, Templjarji, vojaški red, ustanovljen leta 2002 v Londonu. Breivik se je, po lastnih besedah, udeležil ustanovitve. Možak, ki si je po legendarnem križarskem kralju nadel ime Levjesrčni in je domnevno eden voditeljev teh vitezov, je pisal o tem, kako "muslimanski vojaki /.../ skušajo osvojiti naše dežele in vrniti naš civilizirani svet v mračni srednji vek". Gospod uporablja zastarelo besedo za muslimane (Moslems) in sam išče navdih v srednjem veku - a komu mar za konsistentnost. Takole pravi: "Bog bo znova oživel stari red vitezov templjarjev in me imel za vrednega, da umrem med njimi, ko bom svojemu Bogu služil pri obrambi krščanskega in judovskega sveta." Po Breivikovem terorističnem napadu se je Levjesrčni distanciral od Norvežana kot od skrajno desnega ekstremista, za kakršne ni prostora v "moderni civilizirani družbi", obenem pa pojasnil, da je v Breivikovem manifestu mnogo stvari, za katere se zavzemajo njegovi templjarji.

Druga taka organizacija je English Defence League, po lastni razlagi obrambna zveza proti širjenju "islamizma" na Angleškem. Ali gre pri tej organizaciji v resnici za višji stadij nogometnega navijaštva in huliganstva, se mi zdi manj zgovorno od njenega zaščitnega znaka. Rdeči križ je obkrožen zgoraj z imenom organizacije, spodaj pa nosi besede "In hoc signo vinces" ("Pod tem znakom boš zmagal"). Legenda pravi, da se je cesarju Konstantinu pred eno odločilnih bitk za cesarsko samovlado prikazal križ s tem napisom in da mu je Kristus v sanjah razložil, naj gre pod tem znakom v boj proti svojim sovražnikom. Konstantin je seveda zmagal in postal prvi krščanski cesar. To je utemeljitvena legenda imperialnega krščanstva, vere, ki zmaguje z orožjem v rokah. Po Breivikovem terorističnem podvigu pa je English Defence League izjavila, da so miroljubna in nerasistična organizacija, ki nasprotuje ekstremizmu.

Breivik sam se je oziral v zgodovino, ko je utemeljeval svoj terorizem. Prva stran njegovega manifesta, ki ga imenuje Evropska deklaracija neodvisnosti, se kiti s križem in s podnaslovom De Laude Novae Militiae. Gre za naslov pamfleta, s katerim je sv. Bernard pred malo manj kot devetsto leti zagovarjal ustanovitev templjarjev. Gre za enega bolj krvoločnih zgledov krščanske apologetike. V nadaljevanju in sklepu tega komentarja pa se ne bom ukvarjal s tem, marveč z bitko pri Poitiersu (ali pri Toursu) - malo tudi zato, ker se mi dobro zdi, da me Breivik v tem kontekstu navaja kot enega svojih idejnih nasprotnikov.

Kaj je gnalo tega človeka, da se je v pripravah na teroristični podvig ukvarjal z obskurno bitko, v kateri sta se daljnega leta 732 ali 733 na nekem polju v bližini Toursa spopadli frankovska in umajadska vojska. Del odgovora je na dlani: moderni zgodovinarji so tisto bitko predelali v mit, po katerem so Franki pod vodstvom Karla Martela z zmago nad andaluzijskim emirjem Abdarrahmanom rešili Evropo pred muslimani. Bitka je tako postala zgodovinska prelomnica. Veliki razsvetljenski zgodovinar Edward Gibbon je zapisal, da bi, če bi Martel ne bil zmagal, konec osemnajstega stoletja v Oxfordu učili Koran, s prižnic pa bi obrezanemu ljudstvu dokazovali svetost in resnico Mohamedovega razodetja - kar je Breivik seveda citiral. Ta mit nekateri še vedno kultivirajo. Pogreva ga, denimo, napol uradna zgodovina Evropske unije L'Esprit de l'Europe, ki sta jo spisala A. Compagnon in J. Seebacher in ki jo je Breivik spregledal.

Poglavitna problema take interpretacije sta dva. Prvič, zanjo ni nobene podlage v zgodovinskih virih iz tistega časa. In drugič, je nepoboljšljivo anahronistična. Evrope kot politične skupnosti ali civilizacijske entitete takrat ni bilo. Gibbon je to vedel in s tem v zvezi domovine zmagovalcev pri Toursu ni imenoval "Evropa", temveč "domači gozdovi" (česar pa Breivik ni citiral). Ampak taki problemi Breivika ne zadevajo. Če celo premnogi poklicni zgodovinarji producirajo in reproducirajo mite in ideološke predstave, napol izobraženemu laiku težko zamerimo, da reciklira njihove manj spoštovanja vredne izdelke. Breivik ne dela sile zgodovini, kakršna je v Evropi povsem legitimno v obtoku. Organizira in izraža jo. S paberkovanjem po njej gradi podobo, v kateri islamska grožnja Evropi traja že trinajst stoletij, v kateri sta si Evropa in islam vedno bila fundamentalno sovražna in v kateri je odgovor na muslimansko sovraštvo in grožnjo en sam: vojaška zmaga.