Tistih, ki bi ljubljanskega župana na verjetnih "predčasnih volitvah v rednem roku" namesto Pahorja radi videli kot glavnega tekmeca Janeza Janše, je očitno kar nekaj. (Kot tudi tistih, ki z njegovim imenom mobilizirajo lastno volilno bazo.) Del civilnodružbene levice si pač čedalje bolj goreče in že kar histerično prizadeva najti odrešitelja "ugnezdene" levice (in potem kajpak še države). Z lučjo pri belem dnevu in polni luni ga iščejo, kajti nobenega sredstva, načina in priložnosti, da najde nekoga, ki mu bo kos, ne kaže izpustiti. Časi so hudi in grozijo še hujši, še zlasti, če se bo Janša smel sprehoditi do 50 plus.

Kaj se od odrešitelja pričakuje, je bolj ali manj jasno. Vsaj preprečitev "madžarskega scenarija", če ne že vrnitve Janeza Janše na oblast sploh. Celo najbolj izčrpna opredelitev levice je v tem okviru posredna in negativna, recimo kot "alternativa neoliberalizmu, vsesplošni privatizaciji, poglabljanju razlik v bogastvu in družbeni moči, regresivnemu tradicionalizmu in v slovenskem primeru tudi težnji h kršenju človekovih pravic, izključevalnosti, eno(topo)umnemu revanšizmu in zmanjševanju državljanskih svoboščin" (Liberalna akademija). Levica bi morala biti potemtakem, bolj ali manj tudi po mnenju drugih iskalcev "nove, prave levice" oziroma njenega odrešitelja, ne le "nekaj povsem drugega" kot desnica, temveč tudi idejno-programsko, operativno in kadrovsko povsem drugačna od današnje "ugnezdene", blairistično-schröderjevske tretjepotne in (medtem že ne več) troedine levice, ki je telebnila na vsej črti.

Nenavadno, da najbolj leve oziroma edine profilirane - in že "ugnezdene" alternative neoliberalizmu in tako dalje v tem kontekstu očitno nihče ne upošteva. DeSUS, te dokazano socialno čuteče stranke poštenega delovnega in upokojenega malega človeka, nasprotnice sleherne privatizacije, razslojevanja, revanšizma..., kot da ni. Odsotnost Karla Erjavca in njegove DeSUS je videti kot "simptom", ki kaže, kakšne težave ima v dnevnopolitični rabi z opredelitvijo politične levice njeno civilnodružbeno možgansko trustovje. Recimo tisto, ki si kot odrešitelja lahko predstavlja ljubljanskega župana Jankovića.

Je Janković v primerjavi z Erjavcem (in "absolutno") morda videti kot levičar? Ne, resno!? Spomnite se kar največ tega, kar sta govorila eden in drugi; koga izmed njiju imate za levičarja? Kaj - razen tega, da prijateljuje z Milanom Kučanom in ne mara Janše - dela Jankovića levičarja, no, khm, potencialnega odrešitelja levice? Za antipod neoliberalizmu, privatizaciji, poglabljanju socialnih razlik...? Natanko nič. Je pa nedvomno nekaj elementov, ki ga delajo za alternativo - in do nadaljnjega edinega resnega tekmeca - Janši: od večnega nasmeha prek Daniele do Stožic in Kongresnega trga. Pa starih zamer in premočrtnosti, seveda.

Janković je maher, operativec, nekdo, za katerega velja, da izpelje, kar si je zapičil v glavo, ne glede na težave in ovire, na katere naleti. Po treh letih vlakov, novih standardov in praks, radarjev, silicijevih dolin, napovedi prihoda tujega kapitala in izhoda iz krize je to nekaj, kar slovenski volilec potrebuje kot dokapitalizacijo NLB. To je bilo očitno že pred dobrim letom, ko je Janković odprl športni del stožiškega objekta. Občinstvo, katerega pretežni del je gotovo vedel za večino očitkov županu ob "forsiranem" dokončanju Stožic (da si je podredil pravno državo, da so "zaradi njega" državne banke kreditirale partnerskega zasebnega investitorja čez vsako razumno mero, da je izsilil državno in evropsko subvencijo, da je toleriral suženjsko delo na gradbišču, da je lagal o terjatvah podizvajalcev…), je Jankoviću ploskalo, zelo razločno pa negodovalo, ko je omenil predsednika vlade Pahorja. Če je Janković lahko Stožice odprl samo zato, ker mu je Pahorjeva vlada pomagala na vse mogoče (in morda tudi nedovoljene) načine, si žvižgalnega koncerta premierju ob hkratnem ploskanju županu ni bilo mogoče razložiti drugače kot z dojemanjem (kajpak tudi izdatno medijsko posredovanim) ljubljanskega župana kot "simpatične barabe" (kakršnih nimajo rada samo lepa dekleta), pač kot "maherja", ki se morda ne drži pravil igre kot pijanec plota, vendar je (zato lahko) "nekaj naredil za ljudi".

Občinstvo v Stožicah ni "reprezentativen vzorec", zato nemara velja spomniti, da se (ljubljanski) volilci nekaj mesecev kasneje niso obnašali nič drugače. Janković je dobil nov mandat kljub vrsti že omenjenih in drugih očitkov, morda še bolj resnih (kar spet ne pomeni, da tudi že nujno vseh po vrsti utemeljenih) - vse tja do zlorabe položaja in klientelističnega "poslovanja" (denimo z mestnimi zemljišči). Kot da so tudi volilci vzeli v zakup logiko, da se da v tej državi nekaj narediti samo, če se ne držiš vseh pravil, če greš "prek vrste", če si dovolj "brezobziren", a hkrati vsakomur daš nekaj malega. Kot da so Jankoviću v zameno za Stožice in vse drugo, kar je v prvem mandatu "dal" Ljubljani, priznali pravico, da "gre naprej" tudi pod "zapornim ognjem" kritikov in v okoliščinah, ki politike drugače praviloma demoralizirajo in nato uničijo.

Ne vem, ali so civilnodružbene priprošnje Jankoviću del "dogovorjene igre" ali "spontani poskus iz obupa", a to se mi ta hip (in iz uvodoma omenjenih razlogov) ne zdi pomembno. Precej očitno pa je videti, da civilnodružbeni najditelji odrešitelja levice v Jankoviću vidijo nekaj podobnega kot stožiško občinstvo in ljubljanski volilci. Zato so mu pripravljeni spregledati vse, kar so mu nekoč sami očitali (in zaradi česar njega dni, pred dobrim desetletjem, po njihovem mnenju niti predsednik uprave Mercatorja ne bi smel več biti), kajti samo on, maher, lahko pomiri ogorčene volilce levice, jih, khm, odvrne od Janše ali vsaj apatije/abstinence na volitvah. O možnosti, da bi bil Janković kot na Mercatorjeve pike kupljeni izdelek na koncu lahko celo "dražji" kot "v prosti prodaji", pa ob nevarnosti, da Janša do tal potolče "ugnezdeno" levico z "glasovi" nevolilcev, s stisnjenimi zobmi nočejo razmišljati.