Politična levica ni izgubila volilcev, ampak so volilci izgubili levico, ki bi ji lahko zaupali.

Izjava Liberalne akademije

***

Paul Krugman, ameriški ekonomist in Nobelov nagrajenec, rešitve za nastalo gospodarsko krizo išče v invaziji z vesolja, poroča Business.hr. S tem misli predvsem na dejstvo, da nas iz krize lahko izvleče samo množična javna potrošnja. Če bi znanstveniki odkrili grožnjo iz vesolja, bi bilo recesije konec v 18 mesecih, ocenjuje Krugman.

(vir: Finance, 16. avgusta 2011)

***

Iz kabineta predsednika računskega sodišča so sporočili, da Igor Šoltes na ugibanja javnosti glede svoje vloge pri novi stranki odgovarja, da "gre najverjetneje za videnja", kar je domena parapsihologije, tega področja pa ne komentira.

Igor Šoltes sumi, da so za novo stranko marsovci

(MMC RTVS, 19. avgusta 2011)

***

Leta 2007, ko je razpadal nekoč mogočni imperij LDS, sem se poigral s prispodobo prestrašenega francoskega publicista, ki je, ko so Nemci podirali berlinski zid in ponovno združevali državo, zapisal: "Tako rad imam Nemce, da sta mi še dve Nemčiji premalo". Tudi liberalce, slovenske liberalne demokrate, imajo mnogi radi; tako radi, da so si oddahnili in se razveselili, ko so se razcepili v tri frakcije: v "ožjo" LDS, v kateri so kasneje izumili Katarino Kresal, v skupino, ki je prebegnila k Pahorju (Rop, Cvikl, Lavtižar -Bebler, predsedniški kandidat Gaspari….), in tiste, ki so ustanovili stranko Zares. Zdaj bi lahko prispodobo aplicirali na celotno levico. Nekdo, pravzaprav marsikdo ima levico tako rad, da bi naredil še nekaj strank. No, hiperinflacija strank ali vsaj idej o strankah ni značilna samo za liberalce in levico nasploh, ampak za politične opcije v času konceptualne krize. Nekaj podobnega se je dolga leta dogajalo na slovenski desnici. Slabše ko jim je šlo, več strank je nastalo. In posledično je bilo še manj možnosti za uspeh. Kot kaže, zdaj levica ponavlja nekdanje napake desnice. In to uspešno.

No, to seveda ne pomeni, da na levici situacija ni zrela za novo stranko. Še zlasti, ker levo volilno telo praktično več nima stranke, za katero bi volilo. Nikoli ni bila prednost desnice pred levico takšna, kot je ta čas, a hkrati se v absolutnih številkah desnica ni okrepila. Sedanja, res ne spodbudna razmerja za levico veljajo zgolj ob zelo nizki volilni udeležbi. Nobenih opaznejših prebegov na "drugo stran" ni bilo zaznanih, ampak zgolj umik v defetizem in abstinenco. Ne brez razloga. Kajti, kot je pred dnevi odlično diagnosticirala Liberalna akademija, ki je nekakšen kolektivni intelektualec levoliberalne Slovenije, niso leve stranke izgubile volilcev, ampak so levi volilci izgubili zaupanja vredno stranko. Recept za revitalizacijo leve opcije je zato relativno enostaven, a hkrati zelo težek: pripeljati volilce nazaj na volišča.

V politiki se ne dogajajo čudeži, lahko pa pride do relativno naglih sprememb. To je dodobra skusil Janša na zadnjih volitvah, ko je imel že nekaj mesecev praktično zagotovljen nov mandat, pa ga je izgubil v fotofinišu. Dobesedno zadnji teden pred volitvami. Se kaj takega lahko ponovi tokrat? Lahko, a zelo težko. Leta 2008, po Janševem lomastenju po državi in družbi, je bila politična levica (SD, LDS, Zares) relativno šibka, a moralno neokrnjena. Zdaj je za njo tri četrt mandata katastrofalnega vodenja vlade v zahtevni situaciji svetovne krize ter hkratnega popolnega razpada zaupanja. Levi, levoliberalni volilci ne marajo in ne želijo ponovljene vladavine Janeza Janše, a hkrati prav tako ne želijo vladavine trojčka v sedanji konstelaciji. Marsikateri očitek na njihov račun je bil neosnovan, a največ škode so si naredili sami. Sami sebi so največji sovražnik. Zares je začela ambiciozno, a ni dojela, katero volilno telo nagovarja. Gregor Golobič je v nekem intervjuju eksplicitno poudaril, da ni levičar, kot da sporoča, da gre za nesporazum z volilci, češ, nisem (nismo) to, kar v dobri veri volite. Katarina Kresal sicer ni sporočala volilcem, da ne spada na levico, a njej tudi ni bilo treba razlagati tega, kar je vidno iz letala. In Pahor. On nič ne skriva, a tudi nič ne razkriva. Ker je konceptualno in vsebinsko prazen…

Vse to je znano. A problem je drugje. Namreč v zmožnosti refleksije. Zares, ki bi naj imela največji intelektualni potencial, vse od drsenja v krizo ni postavila pravih vprašanj, da bi lahko prišla do pravih odgovorov in ustreznih konsekvenc. LDS (ožja LDS) si je z izumitvijo Katarine Kresal zadala zadnji udarec. Ni bilo jasno, kaj so si s Kresalovo obetali in kakšni so bili motivi vstopa v politiko osebe, ki je pred tem dolga leta živela v popolnoma drugem svetu. In ključni problem je, da s tem svetom po političnem rojstvu ni pretrgala popkovine. Treba ji je priznati, da se je politike sicer hitro učila, da je bila v enem delu svoje funkcije notranje ministrice dobra in dosledna (zaščita manjšin, izbrisanih...), a z lahkoto bi napovedali, kje oziroma na katerem področju jo bodo nasprotniki pokopali. Ko so pospravili Golobiča, je bila Kresalova naslednja tarča. Lahka tarča. In kdo bo naslednja tarča? Pahor? Ne verjamem. Pahor je za desnico idealen partner. Kot suženj za domino v igricah S-M. Lahko se celo zgodi, da ga bo desnica branila pred levico. A vsaj v svoji stranki je Pahor varen. Prav neverjetno je, kako malo refleksije zmorejo nekateri vidni člani SD. Ko poslušate na primer izkušenega Mirana Potrča ali Dušana Kumra, se zdi, kot da je vse v najlepšem redu. Kot da je stranka in politična opcija - po zaslugi predsednika - v razcvetu, ne pa v razsulu. Iz tedna v teden presiha, kot Zares in LDS, le da iz druge (višje) startne osnove.

V teh dneh je na levici čutiti nekakšno dramilo. A številne babice, ki skrbijo za porod, obetajo bolj kilavo dete. Lahko bi rekli, da gre za značilne predporodne, poporodne in slej ko prej preporodne težave. Nekatera imena, ki se pojavljajo, so garant za neuspeh, nekaj imen pa z zanimanjem bere časopise, da kaj zanimivega izve o svojih političnih načrtih.

Dobro. Morda je na vidiku recept, kako premagati ali vsaj ustaviti zmagoviti pohod Janše ter "orbanizacijo" dežele. Sondaže kažejo, da je Janković že zdaj, ko ga mnogi volilci prepoznavajo zgolj kot sicer uspešnega župana "sebične Ljubljane", ne pa vsedržavnega kandidata, hipotetično zmožen premagati Janšo. A to dejstvo morda reši naslednje volitve, ne reši pa vprašanja levice. Levica se bo morala na novo sestaviti, definirati. Sicer se bo tudi ob morebitnem uspešnem "manevru Janković" znašla po volitvah v podobni depresiji, kot je bila v tem mandatu.