Evropa se nedvomno sooča z demografskim izzivom: število delovno sposobnega prebivalstva upada, število vzdrževanih starejših oseb pa narašča. Delovna sila v Evropski uniji se bo do leta 2060 v primerjavi z letom 2008 zmanjšala za približno 50 milijonov. Leta 2010 je bilo na vsako osebo, staro 65 let ali več, 3,5 delovno sposobne osebe (v starosti od 20 do 64 let), pričakovano razmerje za leto 2060 pa je 1,7 proti 1. Demografski trendi pomenijo izziv za naše družbe in če želimo ostati konkurenčni ter ohraniti evropske sisteme socialnega varstva, moramo raziskati različne možnosti, da bi se lahko uspešno soočili s sedanjimi in prihodnjimi izzivi na trgu dela, vključno z vlogo, ki bi jo pri tem lahko imelo priseljevanje iz držav zunaj Evrope.

Vprašanje delovne migracije postaja občutljivo in zmotna prepričanja so zelo razširjena. Če naj se nadalje raziskuje potencial migracij za reševanje vprašanj pomanjkanja delovne sile in usposobljenih delavcev, se morajo oblikovalci politik na vseh ravneh vključiti v utemeljeno razpravo, ki temelji na dejstvih in dolgoročni viziji. V nasprotju z obstoječimi napačnimi predstavami priseljenci ne škodujejo nacionalnim trgom dela, saj ne znižujejo plač in ne povečujejo nezaposlenosti med domačimi delavci. Nasprotno, priseljenci pomenijo razmeroma majhno neposredno konkurenco domačim delavcem, saj se zaposlujejo v sektorjih, v katerih domači delavci ne želijo delati ali za katere niso usposobljeni. Priseljenci tudi pozitivno vplivajo na rast produktivnosti. Kar 30 odstotkov rasti španskega BDP v zadnjih 15 letih, denimo, je posledica prihoda priseljencev v državo. V Italiji so priseljenci delovna sila v vzponu in prispevajo 11,1 odstotka BDP.

Kar zadeva trge dela, moramo seveda izboljšati izobraževanje in zaposlitvene možnosti svojih državljanov, toda glede na resnost demografskega izziva, s katerim se sooča Evropa, to ne bo zadostovalo. Več sektorjev bo prizadelo resno pomanjkanje delovne sile. Kot očiten primer lahko navedemo prihodnje potrebe po negovalcih starejših oseb. Na podlagi programa komisije za nova znanja in spretnosti ter nova delovna mesta iz leta 2010 naj bi do leta 2020 v zdravstvenem sektorju primanjkovalo približno en milijon strokovnjakov oziroma dva milijona, če upoštevamo še pomožne poklice v zdravstvu. Kdo bo zapolnil ta delovna mesta?

Odgovor, vsaj delni, je, da bomo potrebovali delavce iz držav zunaj Evrope. Povečano priseljevanje delavcev je eden od instrumentov, ki jih lahko uporabimo pri svojih prizadevanjih, da bi preprečili kratkoročno in dolgoročno pomanjkanje delovne sile. Toda kako vemo, koga bomo potrebovali in kako lahko priseljenci kar najbolje izkoristijo svoja znanja? Jasno je, da se moramo bolj osredotočiti na prihodnost in bolje predvideti, na katerih področjih bo primanjkovalo delovne sile. Če na primer nenadoma ugotovimo, da v določeni regiji primanjkuje inženirjev, je to velika težava, saj usposabljanje domačih delavcev traja več let in tudi zaposlitev primernih delavcev iz držav zunaj EU je lahko dolgotrajen postopek.

Ob tem seveda domnevamo, da zadevna regija lahko pritegne zahtevano število teh visoko usposobljenih ljudi. Tudi drugod po svetu se soočajo z demografskimi težavami in iščejo sposobne ljudi. Ne moremo domnevati, da bodo ljudje preprosto želeli priti v Evropo, pač pa moramo zagotoviti, da postane privlačen cilj. Eno od orodij, ki jih za to lahko uporabimo, je novi sistem modre karte EU, ki olajšuje vstop in mobilnost visoko usposobljenih delavcev, ko se pojavi potreba po njih. Nujno moramo izboljšati tudi sistem priznavanja poklicnih kvalifikacij, pridobljenih zunaj EU. Če na primer oseba z doktoratom iz Indonezije dela kot čistilka, ker njena diploma ni priznana v državah članicah EU, je to izguba talentov in virov.

Delovne migracije so področje politik, na katerem se pristojnosti delijo med Evropsko unijo in države članice; naloga EU je razvijanje skupne politike priseljevanja, ki je usmerjena v zagotavljanje učinkovitega upravljanja migracijskih tokov, države članice pa morajo določiti število državljanov tretjih držav, ki jim bodo dovolile vstopiti na trg dela.

Zato je to projekt, ki ga morajo Evropska unija in države članice razvijati skupaj. Na skupno potrebo bi morali odgovoriti s skupnim odzivom: migracijsko politiko na ravni Unije. Evropska komisija za prihodnje leto načrtuje obširno razpravo o pomanjkanju delovne sile in migracijah, da bi se tako seznanila z mnenji evropskih državljanov, držav članic in vseh drugih zainteresiranih strani. To je pomemben korak za nadaljnji razvoj inteligentnega skupnega sistema priseljevanja, ki upošteva sedanje in prihodnje izzive Evrope.

Cecilia Malmström,evropska komisarka za notranje zadeve