Ne mine teden, da Obama za izbruh čustev ne bi imel kakšnega sijajnega razloga.

Od prvega dneva izvolitve so njegovi republikanski nasprotniki za edini cilj svojega političnega programa zastavili popolno onemogočenje njegovega prvega mandata in preprečitev vsakršne možnosti, da bi dobil drugega. Preprost cilj in enostavna strategija. Glasujejo proti vsakemu njegovemu predlogu in ga na vsakem koraku posebej porazijo. Ker tradicionalna republikanska stranka ni dovolj radikalna in militantna, so si z gibanjem čajank omislili oboroženo krilo. To je zbirka fantastično pisanih politikov, ki živijo za to, da bi imel prvi črni predsednik Amerike samo štiri leta kariere. In gre jim kar dobro.

Redki so trenutki, ko predsednik Amerike lahko triumfira. Njegov predvolilni slogan, da "Zmoremo", je postal predmet neskončnega niza šal, "Upanje", na katerem je zastavil svojo zmagovito pot, pa je postalo pojem, s katerim starši strašijo otroke, da jih naženejo spat. Vse gre narobe.

Zadnjih štirinajst dni je moralo biti iz Bele hiše videti grozljivo. Še kar strašno je bilo videti že v časopisnih naslovih. Čez teden je republikanska desnica prisilila Obamo h kapitulaciji v ekonomski politiki. Za to, da je dvignila prag zadolževanja, je moral predsednik pristati na okleščenje proračuna, ki je šlo v celoti na račun najšibkejših socialnih slojev. Obama je pol leta zagotavljal, da ne bo pristal na erozijo socialne politike brez vsaj simbolnega zvišanja davkov za najbogatejše sloje v državi. Na koncu je sprejel kompromis, v katerem se je odpovedal vsem svojim zahtevam. Če tega ne bi naredil, bi bile Združene države Amerike vsaj teoretično v istem položaju kot Grčija, vladi bi zmanjkalo denarja in ne bi mogla več plačevati uslužbencev. Tovarna računalnikov Apple je imela tisti teden v banki več likvidnostnih sredstev kot ameriška vlada.

Naslednji dan je bonitetna hiša Standard&Poor's prvič v zgodovini ZDA znižala kreditno oceno države. S tem se običajno začne propad držav tretjega sveta in periferije Evrope. Hkrati so talibani v Afganistanu sestrelili velik transportni helikopter in ubili trideset ameriških vojakov iz posebne enote, ki je pred dvema mesecema likvidirala Osamo bin Ladna. Skupaj s tema dvema novicama je iz Kitajske prišlo opozorilo, naj Amerika uredi svojo ekonomsko zmedo, zmanjša stroške za vojsko in začne živeti v skladu s svojimi možnostmi. Kitajci tega niso naredili samo iz ideološkega zadoščenja, ampak iz zaskrbljenosti za svoj denar. Tri četrtine obveznic ameriškega državnega dolga ima v svojih rokah Kitajska, ki je denar nalagala v papirje največje svetovne ekonomije, ker veljajo za najvarnejše. Vlada sicer lahko brez težav poplača vse svoje dolgove s tiskanjem denarja, vendar se to še nobeni ekonomiji na svetu ni zares splačalo.

V arabskem svetu so se jasno začele kazati konture propada Obamove zunanje politike na Bližnjem vzhodu. V Kairu se je začelo sojenje odstavljenemu egiptovskemu predsedniku Hosniju Mubaraku, ki ga je Bela hiša podpirala kot dejavnik stabilnosti, dokler ga državljani niso na rokah odnesli iz vladne palače v zapor. V Libiji se je Obama hitro postavil proti Gadafiju in se tudi zmotil. Bliskovita kombinirana francoska, britanska in ameriška letalska operacija se je zavlekla v pozicijsko vojno, v kateri zahodni zavezniki morda ne izgubljajo vojne, zagotovo pa v njej ne zmagujejo. Sirska vojska je zagnala ofenzivo proti uporniškim mestom, kjer zahtevajo demokratične reforme. S tanki je prodrla v središče Hame in mesto Deir el Zur obstreljevala s topovi. Največja vojaška sila na svetu si dogajanje lahko ogleduje samo s sateliti, ker je zapletena v tri ponesrečene vojne. Več vznemirjenja kot ameriške kritike sirskega režima je povzročil poziv saudskega kralja Abdale njegovemu sosedu, naj vpelje "resnične" reforme in preneha z nasiljem. Poziv je izzvenel skoraj komično, ker je Saudska Arabija bolj totalitarna država od Severne Koreje in mirno ignorira pozive iz ZDA, naj se sama vsaj malo demokratizira, da ne bo spravljala v zadrego zaveznikov v Washingtonu. Raje ne bi vedel, kaj si versko blazni saudski režim predstavlja kot resnične reforme. Kar koli imajo s tem v mislih Američani, je manj trapasto.

Demonstrirali so tudi v Izraelu, medtem ko je Evropska centralna banka odkupovala španske in italijanske obveznice, da se ne bi sesula še evropska valuta. V Teksasu je guverner Rick Perry začel svojo kampanjo za predsednika Amerike z molitvijo na stadionu za rešitev Združenih držav. Pridružila se mu je neskončna množica ljudi, ki so prepričani, da je bog zapustil Ameriko isti dan, ko je prvi črni predsednik vstopil v Belo hišo. Molili so tudi zanj, vendar ga niso omenili z imenom. Predstavo so prek videa prenašali v tisoč cerkvah.

Obami res nihče ne bi mogel zameriti, če bi se ujezil, začel besno napovedovati obračune in vsaj verbalno trgati nasprotnike na kose. Govorniške veščine obvlada bolje kot vsi drugi skupaj in ne bi mu bilo težko s psovanjem nabrati simpatije med državljani, ki ga še podpirajo. Tudi na ameriški levici, če smemo temu tako reči, je veliko zares jeznih ljudi.

Pa vendar po hitrem pregledu njegovih izjav zadnjega leta nikjer ni opaziti iracionalnega izbruha besnila, ki je postalo zaščitni znak ameriške sodobne politike. Kot bi bil Obama na predavanjih retorike na Harvardu izpustil zmerjanje, smešenje in poniževanje nasprotnika. Tudi ko pošilja robotske bombnike nad Pakistan, to počne v racionalnem jeziku najboljše razsvetljenske tradicije. Še ko je dal ubiti bin Ladna, je to sporočil v umirjenem jeziku in z zadržano eleganco. Zvenel je pametno in skoraj vljudno.

Lepo bi bilo, če bi zdržal do konca. Na naslednjih volitvah bi bilo zares vznemirljivo gledati, ali lahko racionalizem še enkrat porazi obnoreno govorico sodobne globalne politike. In to prav takrat, ko gre vse narobe.